Slovensko zdravniško društvo ne podpira uvedbe samostojnih zdravstvenih delavcev v zdravstvenem sistemu, saj le ta predstavlja preveč in prevelika tveganja za pacienta (in za samostojne zdravstvene delavce), izključuje potrebo po ustrezni diagnostični obravnavi pred zdravljenjem in odpira številne etične dileme.

Vedeti moramo, da strokovnjaki drugih področij med študijem niso pridobili številnih veščin in znanj, ki jih mora pridobiti zdravnik, npr.:

•  Veščin o pojasnilni dolžnosti in odgovornost, ki jo z zakonom (Zakon o pacientovih pravicah, 20. člen) lahko nosi samo zdravnik na neposreden način.
• Usposobljenosti za prepoznavanje bolnikovih organskih motenj in ovir, vezanih na razumevanje podatkov v medicinski dokumentaciji.
• Usposobljenosti za sprožitev ustreznih postopkov za izvajanje pomoči pacientu pri izoblikovanju lastne volje ali nadomestitvi le te z voljo drugih v korist pacientu.

Zato so z vstopanjem različnih strokovnjakov na področje medicine bolniki in osebe s tveganjem za razvoj različnih motenj ali bolezni lahko izpostavljeni nepotrebnim dodatnim tveganjem, pa tudi napačno postavljenim diagnozam.

Zakon o zdravniški službi (1. člen) določa, da je »Zdravnik temeljni odgovorni nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti«, predlog zakona pa s prenosom kompetenc na strokovnjeke izven medicine prenaša odgovornost za neželene učinke zdravljenja na zdravstvene delavce in na ta način po nepotrebnem izpostavlja tako paciente kot zdravstvene delavce.

Zdravnik ne more prevzemati odgovornosti za postopke zdravstvenih delavcev, pri katerih ne sodeluje in nima vpliva na njihov potek, na izbiro sodelavcev v timu in na izbiro ter delo morebitnih samostojnih delavcev v zdravstvu.

Vse zgoraj naštete dejavnosti spadajo pod področje podjetništva ali zdravilstva ter jih Zakoni, vezani na opravljanje dela zdravnikov, ne obravnavajo.

1 . Pozdravljamo, da se po desetletjih pozivov stroke pripravlja zakon o kakovosti.

2. Agencija, ki jo predvideva predlog zakona, mora biti zdravniku v partnersko oporo, ne kot organ za kaznovanja, zato so usmeritve zakona v nasprotju z mednarodno prakso.

3. Dolgoletne izkušnje zahodnih držav, ki so nam za zgled, so pokazale, da je potrebno posameznike, udeležence dogodkov, ki privedejo do izidov, ki so v nasprotju s pričakovanji, obravnavati anonimizirano. Kakršno koli javno izpostavljanje posameznikov vodi v kulturo strahu in skrivanja rezultatov, ne pa v kulturo zaupanja in dvigovanja kakovosti in varnosti.

4. Rezultate zdravljenja se mora spremljati na nivoju oddelka oz. institucije, poimensko imenovanje vpletenih je nesprejemljivo. Zaželeno je, da se brez strahu prijavljajo neželeni dogodki, kar omogoča njihovo analizo in sistemske izboljšave.

5. Zakon daje poudarek regulativi ( predvidevajo se retroaktivni postopki za penalizacijo že storjenih dejanj), premalo je predvidenih proaktivnih usmeritev (ocena tveganj).

6. Strokovni nadzori  s svetovanjem lahko potekajo le s strokovnjaki (zdravnika lahko nadzira le zdravnik).

7. Nedopustno je predvidevanje, da izvajalec odgovarja za izid zdravljenja. Potrebno je v ta zakon vključiti institut nekrivdne odškodnine.

8. Po nalogah, predvidenih za bodočo agencijo, lahko predvidevamo, da bo potrebno imeti sto in več zaposlenih. Zakonodajalec naj preveri možno povezavo med obstoječim NIJZ in načrtovano agencijo.

9. Predvidena vloga ZZZS ostaja obrobna, čeprav zdravstvene zavarovalnice v jedrnih državah Evrope pomembno proaktivno skrbijo za kakovost dela izvajalcev (njihovih pogodbenih izvajalcev storitev za zavarovance teh zavarovalnic).

10. Za vrednotenje kakovosti dela zdravnikov in njihovih sodelavcev v teamu so potrebne mednarodne smernice in njihova nacionalna priporočila ter lokalno prirejene klinične poti, zato je edino orodje za spremljanje kakovosti v državah, ki jih jemljemo za zgled, nenehno posodabljanje strokovnih smernic. Ime pove, da jih lahko izdela le stroka na osnovi z dokazi podprte medicine (EBM). Smernic se ne sprejema z glasovanjem.

Slovensko zdravniško društvo

KZO pozdravlja, da se je sedanja ministrica za zdravje lotila noveliranja Zakona o zdravstveni dejavnosti, kar smo zdravniške organizacije vzpodbujale vrsto let pri vrsti predhodnih ministrov. Glavnina zdravstvenih zakonov izhaja iz daljnega leta 1993, tik po tem, ko smo zapustili prejšnjo družbeno ureditev. Zakoni so zastareli in tudi sami ovirajo napore za ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Zagovarjamo ohranitev javnega zdravstva z izenačitvijo pogojev nagrajevanja zdravnikov in njihovih sodelavcev.

Poudarjamo, da je napovedana posodobitev ZZDej nujna, napovedan poudarek konca dvojne prakse zdravnikov pa le njen obrobni del. Po objavljenih podatkih je  sekundarni delodajalec v več kot 80 odstotkih drugi javni zavod, v manj kot 20 odstotkih zasebnik koncesionar.

Zdravnikov specialistov, ki sploh želijo in imajo energijo delati poleg rednega dela v svojem javnem zavodu še dodatno delo pri sekundarnem (ih) delodajalcu (ih), je manj kot tretjina. Zakaj? Ker je v Sloveniji zdravnikov premalo, prav tako pa imajo bolnišnice vse manj svojih ekspertov na področjih, ki jih zahteva npr.zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva in v urgentnih centrih. 

Več kot 80 odstotkov požrtvovalnih zdravnikov z dvojno prakso (ki jih mediji ponižujejo z izrazom dvoživke) dela torej v drugi bolnišnici zato, da se nekatere dejavnosti v bolnišnicah ta hip sploh še izvajajo. Tak primer je radiologija, anesteziologija, interventne maloinvazivne visokotehnološke metode diagnosticiranja in zdravljenja, ki jih v 2-milijonski državi ob bliskovitem razvoju medicinske znanosti in tehnologije ni možno razviti v dovolj velikem obsegu. Fokusirati poglavitno spremembo ZZDej na teh manj kot 20 odstotkov tretjine vseh zdravnikov , ne bo rešilo javnega zdravstva, nasprotno, sproži lahko odločitve najbolj verziranih zdravnikov, da javno zdravstvo zapustijo v celoti. Govorimo o manjšini, ki je praviloma najbolj ozko specializirana za vrhunske zdravniške ukrepe.

Zdravniškim organizacijam se zdi pomembneje, da se regulacijske spremembe za ohranitev javnega zdravstva zgodijo pri ustreznem plačevanju zdravstvenih storitev izvajalcem in v izenačitvi plačila za delo med javnimi in zasebnimi izvajalci. Prvo zahteva posodobitev avstralskega sistema plačevanja zdravstvenih storitev po skupinah podobnih primerov. Avstralci sami razlikujejo pri plačevanju izvajalcev in pri tem upoštevajo njihove stroške, ki izhajajo iz različnih zahtev družbe do njih.

Vsi uspešni evropski zdravstveni sistemi kombinirajo zasebne in državne izvajalce v javnem zdravstvenem sistemu (Nizozemska, Švica, Avstrija, Nemčija, Francija…).Doseči moramo integracijo in sinergijo državnih, občinskih in zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev v robustnem javnem zdravstvenem sistemu

Zato pozivamo ministrstvo, da pri modernizaciji ZZDej prisluhne stroki, izenači pogoje dela pri vseh izvajalcih glede na vrste opravljenih storitev in prepreči razvoj prakse, da so manj zahtevni posegi bolj zanimivi tako za ustanove kot za zdravnike.

• Slovensko zdravniško društvo
• Zdravniška zbornica Slovenije
• Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije

Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva (GSS SZD) je na 33. seji, ki je potekala v mesecu maju, obravnaval stališče do uporabe zdravil na osnovi kanabinoidov oz. konoplje v medicinske namene. Stališče GSS SZD je do posvetovalnega referenduma o gojenju in predelovanju konoplje v medicinske namene ter gojenju in posedovanju konoplje za omejeno osebno rabo odklonilno, oziroma se predstavniki stroke strinjajo, da je trenutna zakonodaja ustrezna in da spremembe le-te niso potrebne.

• Mnenje Strokovnega sveta SZD za pediatrijo (.pdf datoteka)
• Mnenje Strokovnega sveta SZD za psihiatrijo (.pdf datoteka)
• Mnenje Strokovnega sveta za onkologijo (.pdf datoteka)

Zdravniki in bolniki zahtevamo uresničevanje zakonskih obvez organizatorja javnega zdravstva, da bolnikom zagotovi zdravljenje v ustreznem času. Vlada naj omogoči kratkoročno ustrezne organizacijske oblike za delo manjkajočih zdravnikov v matični ustanovi, dolgoročno pa poskrbi za ustrezno število diplomantov.

Dostopnost so zdravniki desetletja omogočali s prekomernimi obremenitvami – z delom v prostem času. Slovenska medicinska akademija se zavzema za organiziran prehod na zakonsko določen evropski delovni čas (40 + 8 ur). Z umikom soglasij za delovno obveznost preko zakonsko določenega delovnega časa se poveča kakovost medicinske obravnave bolnikov in zagotovi boljše delovne pogoje zdravnikov. To se je pred stavko zdelo neuresničljivo.

V Slovenski medicinski akademiji smo solidarni s sindikatom Fides in mu izražamo podporo pri zahtevah za izvršitev lani podpisanih zavez vlade. Nespoštovanje podpisanih dogovorov škodi vsem, predvsem pa ohranjanju javnega zdravstvenega sistema.

Slovenska medicinska akademija