Razpisna dokumentacija se nahaja v pdf dokumentu.

Rok za prijavo je 15. oktober 2019.

Razpis za prosto delovno mesto predstojnika Oddelka za psihiatrijo ( .pdf datoteka)

Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Sindikat Fides in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije je ministra za zdravje pozvalo k razmisleku o posledicah, ki jih prinaša njegovo soglasje k dokumentu RSKZBN in Zbornica – Zveza z naslovom Poklicne kompetence in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege. Dokument po mnenju zdravniških organizacij vodi v napačno, bolnikom škodljivo smer. Utemeljitve so pojasnjene v odprtem pismu, ki je bilo na ministra za zdravje naslovljeno 6. septembra 2019.

Koordinacija zdravniških organizacij: Kompetence v zdravsteni negi, dopis, 6. september 2019

Slovensko zdravniško društvo vabi vse zdravnice, zobozdravnince, zdravnike in zobozdravnike na

156. skupščino Slovenskega zdravniškega društva (SZD),

ki bo v petek, 18. oktobra 2019, v dvorani Julijana, Domus Medica, Dunajska 162, Ljubljana

PROGRAM:

  • 9.00 – 9.15 Otvoritev s pozdravnimi nagovori
  • 9.15 – 10.30 Poročila organov SZD
  • 10.30 – 11.00 Odmor
  • 11.00 – 13.00 Stanovska tema
    “Zakaj se zdravstvo in zdravniki v slovenski javnosti prikazujejo negativno?”
  • 13.00 ̶ 14.00 Odmor s kosilom
  • 14.00 ̶ 18.00 Strokovna tema
    “Bolezenska stanja, pri katerih je pomembna časovna komponenta obravnave
    in čakalne dobe s strokovnega vidika”
  • 19.00 –  Dobrodošlica novim članom SZD
    Svečana podelitev diplom naziva primarij in priznanj »ČASTNI ČLAN SZD«
    (Austria Trend Hotel Ljubljana, Dunajska 154)

prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik

Strokovni parlament je na četrti redni seji, ki je potekala 11. junija v prostorih Domus Medica, sprejel sklep, da specializacije, kot jih opredeljuje sedanji Zakon o zdravniški službi, ostanejo nespremenjene. Zaradi novih spoznanj in novih organizacijskih oblik specialističnega zdravljenja doma in v svetu se porajajo potrebe po institucionalizaciji novih vsebin – Dodatna znanja Slovenskega zdravniškega društva zajemajo edukacijske vsebine z vsaj 200 urami izobraževanja, Posebna znanja Slovenskega zdravniškega društva zajemajo edukacijske vsebine z vsaj 400 urami izobraževanja. Nova interdisciplinarna področja, ki zahtevajo predhodno specialistično znanje kandidata, naj določi zakonodajalec kot subspecializacijo, pri čemer kandidat novo znanje pridobiva kot specialist osnovne oziroma temeljne specialnosti, vključno s plačnim razredom specialista, ki pridobiva subspecialistično znanje.

Strokovni parlament je sklenil, da bo strokovna problematika čakalnih dob podrobneje obravnavana na prihodnjem letnem srečanju Slovenskega zdravniškega društva, ki bo potekalo 18. in 19. oktobra 2019. Do septembrske seje GSS pa bo Strokovni sveti SZD s panožnimi strokovnimi združenji in sekcijami pripravil sezname diagnoz, pri katerih čakanje na pričetek ustreznega zdravljenja vpliva na končni rezultat oziroma na bolnikovo zdravje.

V petek 14. junija, ob 20. uri bo v Centru kulture Španski borci potekal dobrodelni koncert Polepšajmo jesen, v okviru katerega se bodo zbirala sredstva za socialno ogrožene starostnike. Dogodek organizirajo organizacije Državljani sveta, UPornik in Slovenska filantropija, eden od pobudnikov akcije pa je tudi član Slovenskega zdravniškega društva Jure Poglajen, dr. dent. med. Slavnostni govornik na dogodku bo predsednik vlade gospod Marjan Šarec. Vljudno vabljeni k obisku.

V četrtek 30. maja je potekal simpozij o čakalnih dobah v zdravstvu, ki sta ga organizirala Slovenska medicinska akademija in Slovensko zdravniško društvo. Minister za zdravje Aleš Šabeder je v uvodnem nagovoru poudaril: “Pripravili smo sredstva za skrajševanje čakalnih dob, vendar bi bila njihova poraba v času, ko nimamo točnih podatkov, skrajno neodgovorna. Zaradi nezanesljivih podatkov tudi ni možna primerjava s preteklimi obdobji. Očitno imamo zmešnjavo, ki jo bomo morali v zelo kratkem času urediti,” in napovedal izvedbo revizije, ki naj bi tudi pokazala, kdo je za to odgovoren.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina je v nagovoru udeležencem današnjega posveta ocenil, da zgolj povečanje dotoka denarja v zdravstvo ne bo rešilo problema čakalnih dob. Po njegovem mnenju so nujne korenite sistemske spremembe, ki bodo temeljile na posodobljeni zakonodaji. “Horuk akcije“, kot smo jim bili priča v preteklosti, niso pot do rešitve, je opozoril tudi Sušelj.

Predsednik Slovenske medicinske akademije Pavel Poredoš je v nagovoru dejal, da so čakalne dobe na nekaterih področjih nujno zlo, s katerim se spopadajo tudi tuji zdravstveni sistemi, kar pa po njegovih besedah ni opravičilo za nedopustno dolge čakalne dobe: “Čakalna doba sme biti tako dolga, da se bolniku med čakanjem zdravstveno stanje poslabša.

Poredoš je izrazil prepričanje, da bi bilo slovensko zdravstvo z boljšo organizacijo in dodatnimi finančnimi viri sposobno odpraviti predolge čakalne dobe. Posebej ozko grlo pri reševanju tega problema pa vidi v pomanjkanju kadra. Po njegovih besedah bi zato veljalo pomisliti tudi na “sveže upokojence” med zdravniki, ki jim zakonodaja onemogoča, da bi kljub svojemu znanju in izkušnjam nadaljevali delo.

Vir: RTV Slovenija

Slovensko zdravstvo doživlja eno najhujših kriz v samostojni državi. Razlogov je več. Poleg nezadovoljive finančne podpore in neustrezne organiziranosti zdravstva h krizi pomembno prispeva pomanjkanje zdravnikov, ki je deloma tudi posledica odhoda slovenskih zdravnikov v tujino. Do nedavnega je bilo odhajanja zdravnikov v tujino zanemarljivo malo. V zadnjem času pa se za odhod v tujino odloča vse več diplomantov obeh slovenskih medicinskih fakultet in specialistov. Tako je po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije v letu 2016 v tujino odšlo 24 slovenskih zdravnikov, od začetka leta 2017 in vse do novembra 2018 pa skupaj 36 zdravnikov. Število odhodov samo po sebi ne bilo zaskrbljujoče, ko bi bilo v Sloveniji znatno več aktivnih zdravnikov in če se v Sloveniji ne bi že soočali s pomanjkanjem zdravnikov. Tako pa vsak odhod zdravnika pomeni izgubo in siromašenje intelektualnega potenciala, ki je še kako pomemben za kakovostno delovanje zdravstvenega sistema. Tudi uvoz zdravnikov iz tujine ne bi bil najboljša rešitev. Zdravniški poklic se pomembno razlikuje od nekaterih drugih poklicev. Za kakovostno opravljanje zdravnikovega poslanstva je namreč potrebno poznavanje okolja, navad in kulture prebivalcev, med katerimi zdravnik deluje. Toda migracije so že bile in še bodo; so tudi sprejemljive, ker so pač del globalizacije in izraz osebne svobode. Zato tudi zdravnikom ne smemo omejevati te svobode. Toda odhodi zdravnikov lahko pripeljejo do še večjega pomanjkanja usposobljenih in kakovostno izobraženih zdravnikov. Res je, da tudi v Slovenijo prihajajo zdravniki iz drugih držav, toda migracijski pritok zdravnikov v Slovenijo je predvsem iz področij jugovzhodnega dela Evrope. Iz severozahodnega dela Evrope pa verjetno tudi v bodoče ne bomo dobili znantnega števila zdravnikov. Da ohranimo sedanjo raven zdravstvenega varstva, moramo skrbeti, da v Slovenijo pridejo delovni migranti s kakovostnim znanjem, ki bi zagotavljali učinkovito, varno in racionalno obravnavo naših bolnikov.

Odhodi mladih zdravnikov v tujino so odvisni od različnih dejavnikov. Vsesplošna globalizacija pa je prisotna tudi v medicini, izgubljajo pa se nacionalne vrednote. Zato tudi generacije mladih zdravnikov sledijo individualističnim vzorom neredkih uspešnih poslovnežev, ki v svojem razmišljanju v ospredje postavljajo drugačne vrednote, ki so veljale nekdaj in so bile v večji meri naravnane v empatijo, solidarnost in nesebičnost. Poleg tega pa je tudi vrsta objektivnih razlogov, ki mlade zdravnike spodbujajo k odhodu v tujino. Redne delovne obremenitve slovenskih zdravnikov so znatno večje kot v razvitih zahodnoevropskih državah. Število zdravnikov v Sloveniji je pod evropskim povprečjem, ki so med drugim posledica staranja prebivalstva. Zato za podaljševanje čakalnih dob ni kriva lenoba slovenskih zdravnikov, temveč vedno večje obremenitve. Ob tem pa zdravstvena politika pušča vnemar zdravstvene standarde in normative, ki so jasno pokazali, da je za normalno delo zdravnika potrebno zagotoviti dodatne kadre in dodaten denar.

Neustrezna organizacija zdravstvenega varstva, ki še vedno v veliki meri temelji na socialističnem modelu, je v veliki meri razlog za nezadovoljstvo zdravnikov in spodbuja njihov odhod v tujino. Zato bi bilo nujno potrebno reorganizirati centralistično organizacijo zdravstva in zdravnikom omogočiti, da sami predlagajo spremembe, ki bi bile učinkovite. Nezadostno in neustrezno financiranje zdravstva prav tako ne more biti spodbudno za njihove izvajalce in še manj za bolnike. Regulatorji zdravstvenega sistema limitirajo maso sredstev za plačilo zdravnikov. Tudi če bi bilo na voljo dovolj zdravnikov, jih ne bi sprejeli v zdravstveni sistem, ker zanje ni predvidenih sredstev za plače in materialne stroške, ki jih zdravnik povzroča s svojim delovanjem. Zato je pomanjkljivo financiranje eden glavnih razlogov podaljševanja čakalnih dob in preobremenjenosti zdravnikov. Ob tem pa se politika spreneveda in obljublja ljudem neomejene pravice in storitve brez čakalnih dob na najvišji možni kakovostni ravni..

K vedno večjim obremenitvam zdravnikov prispeva tudi bohotenje administracije, ki zlasti družinskim zdravnikom neredko vzame več časa kot sama obravnava bolnika.

Medijska izpostavljenost in »kriminalizacija« medicine, ki je v razviti Evropi skorajda ne poznajo, pa sta dodatna dejavnika, zakaj biti zdravnik v naši družbi ni prijetno. Mladi zdravniki med razlogi za odhod v tujino omenjajo tudi nezadostne možnosti za napredovanje, slabe medsebojne odnose in razhajanja med generacijami, ki onemogočajo razvoj v stroki in zasedanje vodilnih položajev. Takšna ocena res velja za določena okolja, ne moremo pa je posploševati in prištevati med glavne razloge za odhod naših kolegov v tujino. Medsebojni odnosi pri nas namreč niso bistveno drugačni kot v večini drugih evropskih držav.

Kako preprečiti odhajanje zdravnikov v tujino

Država mora zagotoviti kakovostno izobraževanje za poklic zdravnika. Dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje mora biti na ravni edukacije v drugih – razvitih državah. Sprejeti bi morali merila za ocenjevanje kakovosti zdravniškega, zlasti kliničnega dela, ki bi onemogočali negativno selekcijo. Večjo pozornost bi morali posvečati izboru kandidatov za študij medicine z upoštevanjem njihovih nagnjenj, ne samo dosedanjega šolskega uspeha po točkovalnem sistemu in merilih, ki jih ovrednoti kar računalnik. S kandidati bi se morali pogovoriti in preveriti, ali jih poleg znanja odlikuje tudi empatija, solidarnost in nesebičnost, ter ali želijo slediti temeljnemu cilju poslanstva zdravnikov, ki je predvsem pomoč bolnim in oviranim.

Za preseganje sedanje nevzdržne kadrovske politike bi bilo nujno potrebno kadrovsko okrepiti predvsem tista področja, kjer je pomanjkanje zdravnikov največje To pa je družinska medicina. Čez noč namreč ni možno bistveno povečati celotnega števila aktivnih zdravnikov. Možen je sicer »uvoz« zdravnikov iz tujine, toda načrtovati bi ga morali res skrbno in nadzorovati. Zaposlitev naj se omogoči predvsem tistim tujim zdravnikom, ki imajo preverjeno kakovostno znanje s področja klinične medicine. Možne so tudi prerazporeditve zdravnikov na področja, kjer je pomanjkanje največje. To bi lahko dosegli z ustrezno finančno stimulacijo ali z razbremenitvijo najbolj obremenjenih. Pri tem bi bilo nujno potrebno upoštevati standarde in normative. Toda brez povečanja finančnih sredstev sedanjih kritičnih razmer, zlasti v družinski medicini, ne bomo presegli. Potrebno bi bilo uvesti stimulativno nagrajevanje, morali bi dopuščati večjo ustvarjalnost kreativnost in podjetnost mladim zdravnikom, predvsem na primarni ravni, vključno z dodeljevanjem koncesij. Naj se čim prej uredi zasebno delo kot del sistema zdravstvenega varstva z dostopom do denarja zavarovalnic, ob tem bi bilo potrebno spremeniti zavarovalne pogoje in povečati odgovornost za zdravje slehernega prebivalca. Sistematično bi bilo treba delati na tem, da pridejo k nam študentje iz potencialno zanimivih držav, katerih diplomanti imajo kakovostno znanje. To počno v razvitih zahodnoevropskih državah, kjer v okviru mednarodne izmenjave naše najbolj perspektivne študente vabijo, da se vrnejo kot diplomanti ali specialisti. Tako bi morali sistematično odkrivati tudi mi tuje študente, ki pridejo k nam na prakso in jih prepričati v kakovost delovanja našega zdravstvenega sistema ter jim s konkretnimi ponudbami omogočiti uresničitev poklicne kariere v Sloveniji.

Glede na to, da so migracije prebivalstva tudi zdravnikov dopustne in v določenih pogledih celo zaželene, bi bilo prepovedovanje odhodov zdravnikov v tujino nedemokratično in ne bi doseglo osnovnega cilja, to je zagotoviti ustrezno kadrovsko zasedbo različnih področij medicine. Potrebno je odpraviti družbene pogoje, v katerih deluje naše zdravstvo, ki dušijo iniciativnost mladih. Potrebno je vzpostaviti take razmere, ki bodo omogočale možnost strokovnega napredovanja, ekonomsko varnost in normalne delovne obremenitve v urejenem dobro delujočem sistemu in zagotavljale pozitiven odnos javnosti do zdravnikov. Skratka, urediti bi bilo potrebno delovne razmere zdravnikov tako, da ne bi bilo preobremenjenosti, da bi imeli čas za izpopolnjevanje in da se ne bi počutili kot tisti del populacije, ki jo je potrebno vsaj enkrat na teden kritizirati v medijih.

Beg mladih zdravnikov v tujino je tudi odraz neustrezne organizacije zdravstvenega sistema, za kar nosi odgovornost politika. V Sloveniji se organizacije zdravstvenega sistema lotevamo kot političnega ne pa kot strokovnega problema, kar se vidi tudi iz sedanje krize. V delovnih skupinah, ki naj bi reševale problem osnovne zdravstvene dejavnosti prevladujejo samozvani strokovnjaki, ki imajo politično moč. Po drugi strani pa v Sloveniji imamo strokovnjake, ki so na tem področju doma, pa jih ignoriramo. Politika noče priznati primarni ravni, da potrebuje posebna sredstva za razvoj, ampak o tem, kako naj bi se ta raven zdravstva razvijala, odloča na osnovi političnih interesov in ne stroke.  Na tak način se bo stanje samo še poslabševalo.

Slovenska medicinska akademija je v sredo, 13. marca 2019 organizirala okroglo mizo o evtanaziji. Na simpoziju so strokovnjaki iz različnih strok spregovorili o pravnih in psiholoških vidikih evtanazije, izkušnjah z evtanazijo v evropskih državah in o psihosocialnih ukrepih za zmanjšanje potrebe po evtanaziji. Predstavljena je bila tudi vloga izobraževalnih ustanov pri oblikovanju odnosa zdravstvenih delavcev do nedotakljivosti življenja in o stališčih Državne komisije za medicinsko etik, ter Svetovne zdravniške organizacije. Simpozij je vzbudil veliko zanimanje in se ga je udeležilo več kot 100 predstavnikov strokovne in laične javnosti. Uvodničarji so poglobljeno osvetlili razloge za in proti evtanaziji.

Celoten prispevek je dostopen na tem naslovu.

Koordinativno telo družinske medicine Slovenije z veliko zaskrbljenostjo spremlja dogajanje na področju družinske medicine. Že leta 2017 smo z javnim pismom pozvali vlado Republike Slovenije k takojšnjemu in odločnemu ukrepanju za izboljšanje razmer za kakovostno delo zdravnikov družinske medicine. Kljub našim pozivom so bili še v času takratne vlade sprejeti nekateri predpisi, ki so razmere še poslabšali, povečali nezadovoljstvo zdravnikov, poleg tega pa lahko še dodatno vplivali na zelo majhen interes mladih zdravnikov za delo v družinski medicini.

Celotno sporočilo za javnost je dostopno v priponki ( .PDF datoteka).

Evtanazija je v zadnjem času deležna veliko pozornosti v splošni javnosti, o njej pa so razpravljali tudi na zadnji generalni skupščini Svetovne medicinske organizacije. Občutljivo temo smo iz različnih zornih kotov osvetlili tudi na simpoziju, ki ga je v sredo, 13. marca 2019 organizirala Slovenska medicinska akademija. Na simpoziju so strokovnjaki poglobljeno spregovorili o pravnih in psiholoških vidikih evtanazije, izkušnjah z evtanazijo v evropskih državah in ZDA, psihosocialnih ukrepih za zmanjšanje potrebe po evtanaziji ter vlogi izobraževalnih ustanov pri oblikovanju odnosa zdravstvenih delavcev do nedotakljivosti življenja. Predstavljena so bila tudi stališča Državne komisije za medicinsko etiko, zdravniških organizacij in Svetovne medicinske organizacije o evtanaziji. V okviru programa so bili predstavljeni prispevki prof. dr. Roberta Petkovška, dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani; prof. dr. Pavla Poredoša; predsednika Slovenske medicinske akademije; dr. Huberta Požarnika, psihologa in psihoterapevta; dr. Mitje Deisingerja, nekdanjega ustavnega sodnika in strokovnjaka za kazensko pravo; prof. dr. Petra Preglja, spec. psihiatrije in sodnega izvedenca; prof. dr. Mance Košir, dolgoletne prostovoljke hospica; Maje Ebert Moltara, vodje paliativnega tima na Onkološkem inštitutu; doc. dr. Božidarja Voljča, predsednika Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko; prof. dr. Radka Komadine, predsednika Slovenskega zdravniškega društva; prof. dr. Igorja Švaba, dekana Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in red. prof. dr. Boruta Ošlaja iz Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Prezentacije s simpozija o evtanaziji 2019:

  • doc. dr. Božidar Voljč – PRENOS ( .docx datoteka)
  • dr. Hubert Požarnik – PRENOS ( .pptx datoteka)
  • dr. Maja Ebert Moltara – PRENOS ( .pptx datoteka)
  • dr. Mitja Deisinger – PRENOS ( .docx datoteka)
  • dr. Robert Petkovšek – PRENOS ( .pptx datoteka)
  • prof. dr. Borut Ošlaj – PRENOS ( .docx datoteka)
  • prof. dr. Igor Švab – PRENOS ( .pptx datoteka)
  • prof. dr. Manca Košir – PRENOS ( .docx datoteka)
  • prof. dr. Peter Pregelj – PRENOS ( .ppt datoteka)
  • prof. dr. Radko Komadina – PRENOS ( .pptx datoteka)

Povzetek s simpozija o evtanaziji PRENOS ( .docx datoteka)