Predstavniki Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze ob podpori Svetovnega zdravniškega združenja, združenj za paliativno oskrbo in hospicev so danes na skupni novinarski konferenci izrazili jasno in soglasno nasprotovanje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Takšna ureditev bi po njihovem prepričanju povečala tveganje za zlorabe, poslabšala dostopnost paliativne oskrbe ter v slovensko zdravstvo uvedla možnost sodelovanja zdravnikov pri samousmrtitvi bolnika, kar bi pomenilo globok etični prelom s temeljnimi načeli medicine. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po njihovem prepričanju ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment.

Družinski zdravniki: »Ne moremo ponujati smrti, ko še nimamo urejene oskrbe«

Družinska zdravnica dr. Polona Campolunghi Pegan (ZD Nova Gorica) je opozorila na nevarnost, ki jo zakon predstavlja za najranljivejše: »Zakon prihaja v času, ko 150 tisoč ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba je podhranjena, dolgotrajna oskrba starejših pa neurejena. Namesto da bi zagotovili osnovno nego, država ponuja pomoč pri samomoru.« Opozorila je, da po zakonu pravico do pomoči pri samomoru ne bi imeli le umirajoči, temveč tudi kronični bolniki in invalidi: »Neznosno trpljenje ni nikjer definirano. Komisija, ki o tem odloča, ne pozna bolnika, kar odpira vrata zlorabam. Najbolj ogroženi bodo bolni, osamljeni in socialno šibki, tisti, ki nimajo glasu. Dokler država ne zagotovi dostojne nege, pomoči na domu in dostopa do osebnega zdravnika, ne more ponujati samomora kot storitve«. Opozorila je tudi, da smrt po zaužitju smrtonosne učinkovine ni vedno mirna, hitra ali neboleča. »Dogaja se, da ljudje umirajo več ur ali celo dni. Zakon ne določa, kaj mora zdravnik ali medicinska sestra storiti, če pride do zapletov, do krčev, bruhanja ali epileptičnega napada,« je zaključila.

Paliativna zdravnica: »Bolniki si želijo sočutja, ne smrti«

Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu asist. dr. Maja Ebert Moltara je spregovorila iz klinične izkušnje: »Bolniki nas prosijo, naj jim pomagamo živeti dostojno, ne umreti. Želijo si, da bi jim olajšali simptome, da ne bi bili sami in da bi ob njih stal zdravnik, ki razume. Iz vsakodnevne prakse lahko povem, da bolniki, ki pridejo na oddelek in rečejo: “Ne zdržim več, naj bo čimprej konec,” to praviloma povedo zato, ker nimajo urejenih simptomov in so v hudih bolečinah. Ko jim uredimo bolečino in zagotovimo podporo, se to sporočilo hitro spremeni.« Poudarila je tudi nevarnost ustvarjanja strahu: »Predlagatelji zakona na nek način izkoriščajo strah bolnikov in jim povzročajo še večje stiske.«

Psihiatri: »Zakon odpira Pandorino skrinjico«

V imenu Združenja psihiatrov Slovenije je izr. prof. dr. Borut Škodlar opozoril, da je trpljenje neločljivo povezano z duševnimi stiskami: »Kako bomo ločevali depresivnost, travmatična stanja in situacijsko stisko? Neznosno trpljenje je po definiciji psihološko in lahko tudi prehodno. Psihiater v enem srečanju ne more presoditi o tako končni odločitvi.« Dodal je: »Vsak samomor nosi v sebi ambivalenco in klic po pomoči. Z legalizacijo pomoči pri samomoru bomo utišali ta klic, kar bo nepopravljiva škoda za družbo.«

Katedra za medicinsko etiko: »Če želimo pomagati, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti«

Prof. dr. Urh Grošelj je predstavil stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete: »Zakon grobo krši načelo ‘primum non nocere’, kar pomeni najprej ne škodovati. V medicino vnaša dejanje, ki je nepovratno in nepopravljivo. V državah, kjer so podobni zakoni sprejeti, prihaja do zlorab, tudi neprostovoljnih smrti.« Opozoril je tudi na družbene posledice: »Ko družba sprejme smrt kot rešitev, začne izgubljati spoštovanje do življenja. Starejši in ranljivi se lahko začnejo počutiti kot breme, ne kot vredni člani skupnosti.« Sklenil je z jasnim pozivom: »Če res želimo pomagati trpečim, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti.«

Etika zdravniškega poklica ne dopušča aktivne prekinitve življenja

Predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč je poudaril, da zakon etično razceplja slovensko zdravstvo in zdravniški poklic: »Zakon vnaša možnost, da se življenje posameznika ob sodelovanju zdravnikov ovrednoti s prostovoljnim končanjem oziroma s samousmrtitvijo. S tem zdravstvu nalaga dejavnost, ki ji medicinska stroka že od nekdaj nasprotuje.« Dr. Voljč je opozoril, da zakon prelaga odgovornost za morebitne spodrsljaje in zlorabe na zdravnike ter da takšno poseganje v zdravniško etiko ogroža temeljno načelo, ki je  spoštovanje življenja. »Komisija ponavlja, da morajo zdravniki bolnikom ob koncu življenja zagotoviti nebolečo in mirno naravno smrt z učinkovito paliativno oskrbo, ne pa aktivno sodelovati pri smrti,« je dodal.

Zdravnik ni in ne more biti izvajalec smrti

Predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš je poudaril, da zakon zdravnike postavlja v etično nevzdržen položaj: »Vloga zdravnika je, da pomaga trpečim in rešuje življenja. Novi zakon pa zdravnika sili, da dela v nasprotju s tem poslanstvom. Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samousmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji, le da se to prikriva z igro besed.« Po njegovem mnenju zdravnik ne more biti hkrati zagovornik življenja in tisti, ki omogoča njegovo prekinitev.

Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beovič je izpostavila, da zakon ruši odnos med bolnikom in zdravnikom: »Bolnik se bo s svojo prošnjo po smrti moral obrniti na zdravnika, ki ga pozna, ta pa ga bo v večini primerov zavrnil, saj večina zdravnikov postopka ne želi izvajati. S tem se bo pretrgalo zaupanje ravno v trenutku, ko bolnik zdravnika najbolj potrebuje.«

Dodala je, da je skupščina Zdravniške zbornice zakon v celoti zavrnila: »Zdravniki bomo pogosto uveljavljali ugovor vesti, kar bo dodatno obremenilo sistem, ki že zdaj komaj deluje. Zakon predvideva postopke, ki niso združljivi z realnim delom v zdravstvu.«

Slovensko zdravniško društvo: »Ne želimo evtanazijskega mobinga«

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina je spomnil, da so slovenski zdravniki že pred časom soglasno sprejeli odločitev, da zakona ne bodo podprli: »Opozarjamo na povečano tveganje t. i. “evtanazijskega mobinga”, na katerega opozarjajo zdravniki v tistih nekaj državah, kjer je evtanazija že vključena v nacionalno zakonodajo. Izkušnje teh držav kažejo, da se zdravniki, ki zaradi svojih etičnih prepričanj ne želijo sodelovati pri takih postopkih, pogosto znajdejo pod pritiskom okolja in sistema.«Vsi govorniki so se strinjali, da je pravi odgovor na trpljenje bolnikov sistemska krepitev paliativne in dolgotrajne oskrbe.

Slovensko zdravniško društvo je na 162. Kongresu, ki je potekal v petek, 17. oktobra, v Portorožu, sprejelo sklepa vezana na novosprejeto zakonodajo.

Slovensko zdravniško društvo kot strokovna, nepolitična in poklicno avtonomna organizacija izraža resno zaskrbljenost nad predlogoma Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Zakona o konoplji v medicinske in znanstvene namene, ki sta bila pripravljena in sprejeta brez ustreznega posvetovanja z medicinsko stroko.

Opozarjamo na problem spreminjanja razmerij med družbenimi podsistemi v naši družbi, predvsem med sistemom demokratično izvoljenih zakonodajalcev in sistemi strokovnjakov. Zakonodajalci sprejmejo njim všečne in populistične zakone, ki jih podpirajo nekateri posamezni zdravniki, potem pa od tega izvršenega dejstva naprej želijo sklepati kompromise, kako bi v praksi stvari delovale. Družba ne more normalno funkcionirati, če sistem zakonodajalcev neha upoštevati strokovna stališča in jih uporabljati pri svojem sicer legitimnem odločanju o usmeritvah družbe.

ZATO SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO ODLOČNO ZAVRAČA  ZAKON O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA (ZPPKŽ) IN ZAKON O KONOPLJI V MEDICINSKE IN ZNANSTVENE NAMENE (ZKMZN)

ZPPKŽ je nedomišljen in na neprimeren način posega v temeljni odnos med bolnikom in zdravnikom ter v zdravniško etiko. Zdravnikovo poslanstvo je varovati življenje, lajšati trpljenje in spoštovati dostojanstvo bolnika do naravne smrti – ne pa sodelovati pri njenem pospeševanju.

Zakon zdravnike postavlja v etično in strokovno nemogoč položaj, krši njihovo avtonomijo in je v nasprotju z Ženevsko deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja, ki izhaja iz Hipokratove prisege in je prilagojena sodobni družbi.

Zdravstvena in medicinska stroka v Republiki Sloveniji v terminalni fazi bolezni že sedaj omogočata človeka dostojanstveno slovo ob zaključku življenja, zato tega zakona na potrebujemo.

ZKMZN predstavlja resna tveganja za zdravje posameznika in celotne družbe in bo povzročil resne javnozdravstvene posledice.

Na medicinskih dognanjih osnovane indikacije za uporabo kanabinoidov so, ne glede na sprejeti zakon, ozko omejene le na tri področja: 1. v onkologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje slabosti, bruhanja in bolečine pri terminalni rakavi bolezni, 2. v nevrologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje spastičnosti in nevropatske bolečine pri multipli sklerozi, 3. v pediatriji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje bolnikov z redkimi, hudimi oblikami epilepsije. Pri vseh omenjenih področjih pa predstavljajo zgolj dopolnilno in simptomatsko zdravljenje, kar pomeni, da nikakor ne more spremeniti poteka bolezni ali bolezni pozdraviti, za večino bolezni pa imamo na voljo varnejša in učinkovitejša zdravila, katerih razvoj in dokazi o učinkovitosti stalno napredujejo.

Zastrupitve s konopljo so v porastu in najbolj pogoste prav pri najranljivejših skupinah, kot so otroci, mladostniki, ostareli in kronični bolniki. Liberalizacija konoplje ne pomeni napredka, temveč večje javnozdravstveno tveganje za prebivalce, zlasti za otroke in mladostnike. Predlog zakona o rabi konoplje za osebno rabo ne predvideva ustreznih varnostnih mehanizmov ali preventivnih ukrepov, zato bi njegova uveljavitev pomenila povečano uporabo in zlorabo konoplje, več zastrupitev, večje število hospitalizacij, povečanje novonastalih duševnih motenj  večjo ogroženost v prometu in na delovnih mestih, kar bi še dodatno obremenilo zdravstveni sistem in bilo dolgoročno močno obremenjujoče za celotno družbo. Oba zakona tudi resno povečujeta ravno ranljivost najšibkejših, ki bi jih kot družba morali zaščititi.

Slovensko zdravniško društvo z veliko zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremlja dogajanje v Gazi, kjer smo priča sistematičnemu nasilju nad civilnim prebivalstvom in uničevanju osnovne infrastrukture, vključno z zdravstvenimi ustanovami. Etnično čiščenje, ki se odvija pred očmi svetovne javnosti, predstavlja nedopustno kršitev mednarodnega humanitarnega prava in temeljnih človekovih pravic.

V 21. stoletju je povsem nesprejemljivo, da se znova dogajajo zločini proti človeštvu, za katere smo kot človeštvo verjeli, da se ne bodo nikoli več ponovili.

Humanitarna katastrofa z množičnim trpljenjem civilistov, med katerimi so številni otroci, ženske, bolniki, starejši in tudi zdravstveni delavci je v popolnem nasprotju z vsemi etičnimi in pravnimi normami, ki urejajo zaščito civilnega prebivalstva v času oboroženih spopadov in predstavlja kršitev osnovnih človekovih pravic.

Visoki moralni standardi, spoštovanje človekovega dostojanstva in načela medicinske etike so temelji zdravniškega poklica.

Kot zdravniki ostajamo zavezani življenju, dostojanstvu vsakega človeka ter univerzalnim vrednotam človečnosti, ki ne priznavajo meja, narodnosti, vere ali politične pripadnosti, zato odločno obsojamo vsako obliko nasilja, še posebej nad civilnim prebivalstvom, uničevanje zdravstvene infrastrukture ter onemogočanje dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe in humanitarne pomoči. Takšna dejanja so neetična, nesprejemljiva in zahtevajo jasno obsodbo ter takojšnje ukrepanje.

Dogodek globoko obžalujemo in se zavedamo njegove teže za bolnico in svojce, pa tudi za zdravstvene delavce. Varnost pacientov in neprekinjeno izboljševanje sistemov kakovosti in varnosti v zdravstvu sta izjemno pomemben del zdravniškega dela.

Po naših informacijah v Splošni bolnišnici Izola interni strokovni nadzor že poteka. Ko bo zaključen, bomo lahko podali več informacij.

Na Ministrstvu za zdravje so pred nedavnim ustanovili Javno agencijo o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu, katere naloga je izvajanje zunanjih strokovnih nadzorov, ki so bili do sedaj v pristojnosti Zdravniške zbornice Slovenije.

Ljubljana, 9. aprila 2025

Slovensko zdravniško društvo

Poslovil se je akademik, prof. dr. Vinko Vincenc Dolenc, dr. med, človek, zdravnik, pionir svetovne nevrokirurgije, znanstvenik, učitelj. Medicinska znanost  je zaznamovana z njegovimi izjemnimi dosežki na področju nevrokirurgije, izvirni pristopi ter načini operacij, ki jih je izvajal pa so postali temelji sodobne nevrokirurgije. Za zdravnike je predstavljal nedosegljivo zgodbo o uspehu za vsakdanjega človeka  pa upanje življenju. Bil je občudovan s strani tistih, ki vedo, ter osovražen od zavistnih ter nesposobnih. Ostal bo simbol izjemnosti, človek, ki je svoje življenje posvetil znanosti, s talentom, vztrajnostjo ter odrekanjem je odprl vrata v novi svet ustvaril pot, po kateri lahko varno hodijo generacije nevrokirurgov. Veliko jih pozna njegove dosežke, le redki pa človeka za njimi. Dolenčev pristop in Slovenska smer imata enak pomen-simbol slovenstva, kajti Vinko, kot so mu pravili v svetu je bil velik ter zaveden Slovenec. Po naporni poti, ko je moral, kot je sam dejal, na stara leta za predavanje prehoditi kilometre letališča, je odvrnil na vprašanje-kje je v temu smisel-to je pomembno za slovensko nevrokirurgijo. Vedno prva, ena in edina, slovenska nevrokirurgija. Za največjimi in zaenkrat neponovljivimi uspehi je stal z visokimi zahtevami do sebe in tudi do drugih, individualist in hkrati učitelj tistemu, ki je zmogel videti. Bil je kot sonce, ki omogoči življenje ter smrt, če si preblizu. Njegovo običajno vprašanje je bilo, ali morete ali morate.

Ko govorimo o vrednotah ne moremo mimo slabosti. Njegova največja slabost je bila naivnost, ta ga je stala veliko. Izdan s strani države, institucije, kolegov, oropan miru ter družine.

In kar na koncu šteje, je to zapuščina, odtis v času in ljudeh. In ko nekdo reče-sicer ga ne poznam, vem pa, kdo je. Tisti, ki je pred dvajsetimi leti rešil življenje moji mami, ki je imela intrakranialno krvavitev iz anevrizme. In podobnih zgodb je nešteto.

Profesor, bilo mi je v čast!

Avtorica: dr. Barbara Smrke, dr. med. specialistka nevrokirurgije