Slovensko zdravniško društvo je na 162. Kongresu, ki je potekal v petek, 17. oktobra, v Portorožu, sprejelo sklepa vezana na novosprejeto zakonodajo.

Slovensko zdravniško društvo kot strokovna, nepolitična in poklicno avtonomna organizacija izraža resno zaskrbljenost nad predlogoma Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Zakona o konoplji v medicinske in znanstvene namene, ki sta bila pripravljena in sprejeta brez ustreznega posvetovanja z medicinsko stroko.

Opozarjamo na problem spreminjanja razmerij med družbenimi podsistemi v naši družbi, predvsem med sistemom demokratično izvoljenih zakonodajalcev in sistemi strokovnjakov. Zakonodajalci sprejmejo njim všečne in populistične zakone, ki jih podpirajo nekateri posamezni zdravniki, potem pa od tega izvršenega dejstva naprej želijo sklepati kompromise, kako bi v praksi stvari delovale. Družba ne more normalno funkcionirati, če sistem zakonodajalcev neha upoštevati strokovna stališča in jih uporabljati pri svojem sicer legitimnem odločanju o usmeritvah družbe.

ZATO SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO ODLOČNO ZAVRAČA  ZAKON O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA (ZPPKŽ) IN ZAKON O KONOPLJI V MEDICINSKE IN ZNANSTVENE NAMENE (ZKMZN)

ZPPKŽ je nedomišljen in na neprimeren način posega v temeljni odnos med bolnikom in zdravnikom ter v zdravniško etiko. Zdravnikovo poslanstvo je varovati življenje, lajšati trpljenje in spoštovati dostojanstvo bolnika do naravne smrti – ne pa sodelovati pri njenem pospeševanju.

Zakon zdravnike postavlja v etično in strokovno nemogoč položaj, krši njihovo avtonomijo in je v nasprotju z Ženevsko deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja, ki izhaja iz Hipokratove prisege in je prilagojena sodobni družbi.

Zdravstvena in medicinska stroka v Republiki Sloveniji v terminalni fazi bolezni že sedaj omogočata človeka dostojanstveno slovo ob zaključku življenja, zato tega zakona na potrebujemo.

ZKMZN predstavlja resna tveganja za zdravje posameznika in celotne družbe in bo povzročil resne javnozdravstvene posledice.

Na medicinskih dognanjih osnovane indikacije za uporabo kanabinoidov so, ne glede na sprejeti zakon, ozko omejene le na tri področja: 1. v onkologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje slabosti, bruhanja in bolečine pri terminalni rakavi bolezni, 2. v nevrologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje spastičnosti in nevropatske bolečine pri multipli sklerozi, 3. v pediatriji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje bolnikov z redkimi, hudimi oblikami epilepsije. Pri vseh omenjenih področjih pa predstavljajo zgolj dopolnilno in simptomatsko zdravljenje, kar pomeni, da nikakor ne more spremeniti poteka bolezni ali bolezni pozdraviti, za večino bolezni pa imamo na voljo varnejša in učinkovitejša zdravila, katerih razvoj in dokazi o učinkovitosti stalno napredujejo.

Zastrupitve s konopljo so v porastu in najbolj pogoste prav pri najranljivejših skupinah, kot so otroci, mladostniki, ostareli in kronični bolniki. Liberalizacija konoplje ne pomeni napredka, temveč večje javnozdravstveno tveganje za prebivalce, zlasti za otroke in mladostnike. Predlog zakona o rabi konoplje za osebno rabo ne predvideva ustreznih varnostnih mehanizmov ali preventivnih ukrepov, zato bi njegova uveljavitev pomenila povečano uporabo in zlorabo konoplje, več zastrupitev, večje število hospitalizacij, povečanje novonastalih duševnih motenj  večjo ogroženost v prometu in na delovnih mestih, kar bi še dodatno obremenilo zdravstveni sistem in bilo dolgoročno močno obremenjujoče za celotno družbo. Oba zakona tudi resno povečujeta ravno ranljivost najšibkejših, ki bi jih kot družba morali zaščititi.