Slovensko zdravniško društvo je kot polnopravni član Svetovnega zdravniškega združenja (WMA) prejelo sklepe, ki jih je sprejela WMA na 79. Svetovni zdravstveni skupščini maja 2026 v Ženevi in jih svetuje implementirati na nacionalnih nivojih.

Sklepi se nanašajo na sledeče prioritete:

• Zaradi starajočega se prebivalstva raste breme kroničnih nenalezljivih bolezni.
• Agenda 2030 za cepljenje proti nalezljivim boleznim in grožnja na antibiotike odpornih mikrobov.
• Krizno pomanjkanje zdravnikov na primarnem nivoju (primarno zdravstveno varstvo).
• Upravljanje z digitaliziranimi podatki in umetno inteligenco na področju zdravstva.
• Ekonomika dostopnosti ustreznega zdravstva za vse.
• S Svetovno zdravstveno organizacijo sodelovanje na področjih izrednih medicinskih razmer.

Skupščina WMA je ločeno kot posebni izziv izpostavila zdravstvene razmere na okupiranih palestinskih ozemljih.

Izjava Strokovnega parlamenta Slovenskega zdravniškega društva

Slovenija nujno potrebuje stabilno in predvidljivo zdravstveno zakonodajo (pri pripravi katere morajo nujno aktivno sodelovati zdravniki, kot predvideva tudi zakonodaja), saj pogoste spremembe otežujejo dolgoročno načrtovanje ter dodatno slabijo že tako obremenjen zdravstveni sistem. Ko bo dosežen družbeni dogovor, kako zagotoviti nemoteno delovanje javnega zdravstvenega sistema v prihodnje, mora ta postati trajna zaveza odgovorne državne politike — ne glede na politično opcijo ali trenutno oblast.

Slovensko zdravniško društvo z veliko zaskrbljenostjo spremlja razmere ob napovedanih odpovedih interventnih radiologov v Univerzitetni klinični center Maribor ter širšo javno razpravo, ki se je ob tem razvila.

Kot stanovska organizacija skrbimo za vse naše člane, ki delujejo na zelo različnih ravneh zdravstvenega varstva in v različnih okoljih slovenskega zdravstvenega sistema. Zavedamo se, da so obremenitve med posameznimi področji različne, vendar hkrati ugotavljamo, da je zaradi vedno večjih potreb zdravstvenega sistema preobremenjenost postala skupna značilnost velikega dela slovenskega zdravstva.

Ob konkretnem primeru želimo posebej poudariti eno temeljnih načel, ki bi moralo veljati v vsakem urejenem zdravstvenem sistemu: strokovnjaki na istih ravneh zdravstvene dejavnosti morajo biti za enako delo tudi enakovredno nagrajeni. Nesprejemljivo je, da so zdravniki oziroma visoko specializirani strokovnjaki za isto vrsto posegov in primerljivo stopnjo odgovornosti različno plačani zgolj glede na to, ali delo opravljajo v Univerzitetni klinični center Ljubljana ali v Univerzitetni klinični center Maribor. Prav tako povzroča različen način plačevanja za dela preko rednega delovnega časa znotraj posameznih zdravstvenih institucij nejevoljo in vzpodbuja specialiste k iskanju zanje bolj prijaznega delovnega okolja.

Pri tako zahtevnih in ozko specializiranih dejavnostih, kot je npr. interventna radiologija, žilna kirurgija in podobna področja, kjer se zaradi premajhnega števila vrhunskih specialistov težko zagotavlja kontinuirana nenehna dostopnost, so primerljivi pogoji dela in primerljivo vrednotenje dela nujen pogoj za dolgoročno stabilnost sistema, zadržanje kadra ter predvsem za zagotavljanje varne in kakovostne zdravstvene obravnave bolnikov po vsej Sloveniji.

Obenem želimo opozoriti na širši problem slovenskega zdravstvenega prostora. Slovenija nujno potrebuje stabilno in predvidljivo politično ter zakonodajno okolje. Pravil delovanja zdravstvenega sistema in zakonodaje ni dobro spreminjati vsakih nekaj mesecev, saj to ustvarja negotovost, zmanjšuje možnost dolgoročnega načrtovanja in dodatno destabilizira že tako obremenjen sistem.

V SZD pozivamo načrtovalce zdravstvene politike, naj sprejemanje zakonov s področja zdravstva poteka z aktivnim sodelovanjem zdravnikov,  kot tudi predvideva veljavna zakonodaja. Samo zdravnik je odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti, politika mu mora zaupati in ga vključiti v pripravo zakonodaje.

Zato menimo, da Slovenija potrebuje široko in odgovorno družbeno razpravo o tem, kakšen obseg zdravstvenih storitev si kot družba z razpoložljivimi sredstvi dejansko lahko privoščimo in kakšen zdravstveni sistem želimo imeti v prihodnje. Ko bo tak družbeni dogovor dosežen, naj postane trajna zaveza dolgoročne politike — ne glede na politično opcijo ali trenutno oblast — da sprejete usmeritve tudi dosledno udejanja.

V Slovenskem zdravniškem društvu si bomo še naprej prizadevali za strokovni dialog, enakopravno obravnavo zdravstvenih delavcev ter za stabilen in vzdržen zdravstveni sistem, ki bo omogočal kakovostno obravnavo bolnikov v vseh delih Slovenije.

Na novinarski konferenci so prof. dr. Radko Komadina, prof. dr. Pavel Poredoš, prof. dr. Aleš Blinc, prim. asist. Vojko Didanovič in asist. Matej Gajšek predstavili priložnosti, ki jih po odločbi Ustavnega sodišča RS vidijo za izboljšavo javnega zdravstva.
Posnetek novinarske konference si lahko ogledate na povezavi.

Javno zdravstvo potrebuje po odločitvi Ustavnega sodišča novo definicijo, saj položaj izvajalcev v javnem zdravstvu ostaja dvojen: zasebniki in koncesionarji, ki lahko okretno poslujejo po Zakonu o gospodarskih družbah in neokretni javni zavodi z zvezanimi rokami, ki jim jih veže leta 1993 sprejeti Zakon o zavodih. Javni zavodi nujno potrebujejo nove možnosti upravljanja. Če želijo zadržati vrhunske eksperte v vlogi javnih uslužbencev, jih morajo nehati plačevati samo in edino za prisotnost po 17 evrov neto/uro.

Vodstva javnih zdravstvenih ustanov se vse pogosteje znajdejo v neizhodnem položaju pri zadrževanju in ustreznem nagrajevanju vrhunskih strokovnjakov, po katerih je veliko povpraševanje zunaj javnih zavodov. Javni zdravstveni zavodi so namreč pri nagrajevanju svojih zaposlenih strogo omejeni, saj jim veljavna zdravstvena zakonodaja o zavodih omogoča plačilo za prisotnost, skoraj nič pa za obseg, zahtevnost ali kakovost opravljenega dela. Tako se lahko plačilo vrhunskih specialistov v javnih zdravstvenih zavodih giblje okoli 17 evrov (neto) na uro.

Takšen sistem vodstvom javnih zdravstvenih zavodov ne daje ustreznih mehanizmov za stimulativno nagrajevanje, s katerimi bi lahko dolgoročno zadržali najboljše strokovnjake – prav tiste, za katere si družba kot celota želi, da ostanejo del javnega zdravstvenega sistema in zagotavljajo najvišjo raven obravnave bolnikov. Pogosto se najzahtevnejši posegi opravljajo kot del urgentnega neprekinjenega zdravstvenega varstva, za katerega so zadolženi edino javni zavodi.

Javni zdravstveni zavodi delujejo v okviru Zakona o zavodih, ki bistveno omejuje njihovo poslovno in kadrovsko fleksibilnost. Nasprotno pa zasebni izvajalci in koncesionarji poslujejo skladno z Zakonom o gospodarskih družbah, kar jim omogoča uporabo številnih finančnih in drugih spodbud za privabljanje visoko usposobljenega kadra. Ta razlika v pravnem in sistemskem okviru ustvarja neenake pogoje, ki dodatno slabijo konkurenčnost javnega zdravstvenega sistema.

Zato je nujno, da država jasno in sodobno opredeli, kaj javno zdravstvo sploh je. Javno zdravstvo ni lastništvo stavb ali pravni status izvajalcev. To je sistem, kjer so zdravstvene storitve financirane iz javnih sredstev, dostopne vsem ljudem pod enakimi pogoji, ne glede na to, kdo jih izvaja, če deluje v okviru javnega sistema in pod javnim nadzorom.

Če želimo ohraniti varno in dostopno javno zdravstvo, moramo zadržati najboljše zdravnike in medicinske ekipe – tako v bolnišnicah kot v zdravstvenih domovih. Brez posodobitve zakonodaje, upravljanja in sistema plačil to ne bo mogoče. To ni politično ali ideološko vprašanje. To je vprašanje zdravja ljudi in prihodnosti slovenskega javnega zdravstvenega sistema.

Ljubljana, 26. januarja 2026

Glavni odbor Slovenskega zdravniškega društva

Predstavniki Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze ob podpori Svetovnega zdravniškega združenja, združenj za paliativno oskrbo in hospicev so danes na skupni novinarski konferenci izrazili jasno in soglasno nasprotovanje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Takšna ureditev bi po njihovem prepričanju povečala tveganje za zlorabe, poslabšala dostopnost paliativne oskrbe ter v slovensko zdravstvo uvedla možnost sodelovanja zdravnikov pri samousmrtitvi bolnika, kar bi pomenilo globok etični prelom s temeljnimi načeli medicine. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po njihovem prepričanju ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment.

Družinski zdravniki: »Ne moremo ponujati smrti, ko še nimamo urejene oskrbe«

Družinska zdravnica dr. Polona Campolunghi Pegan (ZD Nova Gorica) je opozorila na nevarnost, ki jo zakon predstavlja za najranljivejše: »Zakon prihaja v času, ko 150 tisoč ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba je podhranjena, dolgotrajna oskrba starejših pa neurejena. Namesto da bi zagotovili osnovno nego, država ponuja pomoč pri samomoru.« Opozorila je, da po zakonu pravico do pomoči pri samomoru ne bi imeli le umirajoči, temveč tudi kronični bolniki in invalidi: »Neznosno trpljenje ni nikjer definirano. Komisija, ki o tem odloča, ne pozna bolnika, kar odpira vrata zlorabam. Najbolj ogroženi bodo bolni, osamljeni in socialno šibki, tisti, ki nimajo glasu. Dokler država ne zagotovi dostojne nege, pomoči na domu in dostopa do osebnega zdravnika, ne more ponujati samomora kot storitve«. Opozorila je tudi, da smrt po zaužitju smrtonosne učinkovine ni vedno mirna, hitra ali neboleča. »Dogaja se, da ljudje umirajo več ur ali celo dni. Zakon ne določa, kaj mora zdravnik ali medicinska sestra storiti, če pride do zapletov, do krčev, bruhanja ali epileptičnega napada,« je zaključila.

Paliativna zdravnica: »Bolniki si želijo sočutja, ne smrti«

Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu asist. dr. Maja Ebert Moltara je spregovorila iz klinične izkušnje: »Bolniki nas prosijo, naj jim pomagamo živeti dostojno, ne umreti. Želijo si, da bi jim olajšali simptome, da ne bi bili sami in da bi ob njih stal zdravnik, ki razume. Iz vsakodnevne prakse lahko povem, da bolniki, ki pridejo na oddelek in rečejo: “Ne zdržim več, naj bo čimprej konec,” to praviloma povedo zato, ker nimajo urejenih simptomov in so v hudih bolečinah. Ko jim uredimo bolečino in zagotovimo podporo, se to sporočilo hitro spremeni.« Poudarila je tudi nevarnost ustvarjanja strahu: »Predlagatelji zakona na nek način izkoriščajo strah bolnikov in jim povzročajo še večje stiske.«

Psihiatri: »Zakon odpira Pandorino skrinjico«

V imenu Združenja psihiatrov Slovenije je izr. prof. dr. Borut Škodlar opozoril, da je trpljenje neločljivo povezano z duševnimi stiskami: »Kako bomo ločevali depresivnost, travmatična stanja in situacijsko stisko? Neznosno trpljenje je po definiciji psihološko in lahko tudi prehodno. Psihiater v enem srečanju ne more presoditi o tako končni odločitvi.« Dodal je: »Vsak samomor nosi v sebi ambivalenco in klic po pomoči. Z legalizacijo pomoči pri samomoru bomo utišali ta klic, kar bo nepopravljiva škoda za družbo.«

Katedra za medicinsko etiko: »Če želimo pomagati, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti«

Prof. dr. Urh Grošelj je predstavil stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete: »Zakon grobo krši načelo ‘primum non nocere’, kar pomeni najprej ne škodovati. V medicino vnaša dejanje, ki je nepovratno in nepopravljivo. V državah, kjer so podobni zakoni sprejeti, prihaja do zlorab, tudi neprostovoljnih smrti.« Opozoril je tudi na družbene posledice: »Ko družba sprejme smrt kot rešitev, začne izgubljati spoštovanje do življenja. Starejši in ranljivi se lahko začnejo počutiti kot breme, ne kot vredni člani skupnosti.« Sklenil je z jasnim pozivom: »Če res želimo pomagati trpečim, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti.«

Etika zdravniškega poklica ne dopušča aktivne prekinitve življenja

Predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč je poudaril, da zakon etično razceplja slovensko zdravstvo in zdravniški poklic: »Zakon vnaša možnost, da se življenje posameznika ob sodelovanju zdravnikov ovrednoti s prostovoljnim končanjem oziroma s samousmrtitvijo. S tem zdravstvu nalaga dejavnost, ki ji medicinska stroka že od nekdaj nasprotuje.« Dr. Voljč je opozoril, da zakon prelaga odgovornost za morebitne spodrsljaje in zlorabe na zdravnike ter da takšno poseganje v zdravniško etiko ogroža temeljno načelo, ki je  spoštovanje življenja. »Komisija ponavlja, da morajo zdravniki bolnikom ob koncu življenja zagotoviti nebolečo in mirno naravno smrt z učinkovito paliativno oskrbo, ne pa aktivno sodelovati pri smrti,« je dodal.

Zdravnik ni in ne more biti izvajalec smrti

Predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš je poudaril, da zakon zdravnike postavlja v etično nevzdržen položaj: »Vloga zdravnika je, da pomaga trpečim in rešuje življenja. Novi zakon pa zdravnika sili, da dela v nasprotju s tem poslanstvom. Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samousmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji, le da se to prikriva z igro besed.« Po njegovem mnenju zdravnik ne more biti hkrati zagovornik življenja in tisti, ki omogoča njegovo prekinitev.

Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beovič je izpostavila, da zakon ruši odnos med bolnikom in zdravnikom: »Bolnik se bo s svojo prošnjo po smrti moral obrniti na zdravnika, ki ga pozna, ta pa ga bo v večini primerov zavrnil, saj večina zdravnikov postopka ne želi izvajati. S tem se bo pretrgalo zaupanje ravno v trenutku, ko bolnik zdravnika najbolj potrebuje.«

Dodala je, da je skupščina Zdravniške zbornice zakon v celoti zavrnila: »Zdravniki bomo pogosto uveljavljali ugovor vesti, kar bo dodatno obremenilo sistem, ki že zdaj komaj deluje. Zakon predvideva postopke, ki niso združljivi z realnim delom v zdravstvu.«

Slovensko zdravniško društvo: »Ne želimo evtanazijskega mobinga«

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina je spomnil, da so slovenski zdravniki že pred časom soglasno sprejeli odločitev, da zakona ne bodo podprli: »Opozarjamo na povečano tveganje t. i. “evtanazijskega mobinga”, na katerega opozarjajo zdravniki v tistih nekaj državah, kjer je evtanazija že vključena v nacionalno zakonodajo. Izkušnje teh držav kažejo, da se zdravniki, ki zaradi svojih etičnih prepričanj ne želijo sodelovati pri takih postopkih, pogosto znajdejo pod pritiskom okolja in sistema.«Vsi govorniki so se strinjali, da je pravi odgovor na trpljenje bolnikov sistemska krepitev paliativne in dolgotrajne oskrbe.