Slovensko zdravniško društvo je na 162. Kongresu, ki je potekal v petek, 17. oktobra, v Portorožu, sprejelo sklepa vezana na novosprejeto zakonodajo.

Slovensko zdravniško društvo kot strokovna, nepolitična in poklicno avtonomna organizacija izraža resno zaskrbljenost nad predlogoma Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Zakona o konoplji v medicinske in znanstvene namene, ki sta bila pripravljena in sprejeta brez ustreznega posvetovanja z medicinsko stroko.

Opozarjamo na problem spreminjanja razmerij med družbenimi podsistemi v naši družbi, predvsem med sistemom demokratično izvoljenih zakonodajalcev in sistemi strokovnjakov. Zakonodajalci sprejmejo njim všečne in populistične zakone, ki jih podpirajo nekateri posamezni zdravniki, potem pa od tega izvršenega dejstva naprej želijo sklepati kompromise, kako bi v praksi stvari delovale. Družba ne more normalno funkcionirati, če sistem zakonodajalcev neha upoštevati strokovna stališča in jih uporabljati pri svojem sicer legitimnem odločanju o usmeritvah družbe.

ZATO SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO ODLOČNO ZAVRAČA  ZAKON O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA (ZPPKŽ) IN ZAKON O KONOPLJI V MEDICINSKE IN ZNANSTVENE NAMENE (ZKMZN)

ZPPKŽ je nedomišljen in na neprimeren način posega v temeljni odnos med bolnikom in zdravnikom ter v zdravniško etiko. Zdravnikovo poslanstvo je varovati življenje, lajšati trpljenje in spoštovati dostojanstvo bolnika do naravne smrti – ne pa sodelovati pri njenem pospeševanju.

Zakon zdravnike postavlja v etično in strokovno nemogoč položaj, krši njihovo avtonomijo in je v nasprotju z Ženevsko deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja, ki izhaja iz Hipokratove prisege in je prilagojena sodobni družbi.

Zdravstvena in medicinska stroka v Republiki Sloveniji v terminalni fazi bolezni že sedaj omogočata človeka dostojanstveno slovo ob zaključku življenja, zato tega zakona na potrebujemo.

ZKMZN predstavlja resna tveganja za zdravje posameznika in celotne družbe in bo povzročil resne javnozdravstvene posledice.

Na medicinskih dognanjih osnovane indikacije za uporabo kanabinoidov so, ne glede na sprejeti zakon, ozko omejene le na tri področja: 1. v onkologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje slabosti, bruhanja in bolečine pri terminalni rakavi bolezni, 2. v nevrologiji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje spastičnosti in nevropatske bolečine pri multipli sklerozi, 3. v pediatriji za dopolnilno simptomatsko zdravljenje bolnikov z redkimi, hudimi oblikami epilepsije. Pri vseh omenjenih področjih pa predstavljajo zgolj dopolnilno in simptomatsko zdravljenje, kar pomeni, da nikakor ne more spremeniti poteka bolezni ali bolezni pozdraviti, za večino bolezni pa imamo na voljo varnejša in učinkovitejša zdravila, katerih razvoj in dokazi o učinkovitosti stalno napredujejo.

Zastrupitve s konopljo so v porastu in najbolj pogoste prav pri najranljivejših skupinah, kot so otroci, mladostniki, ostareli in kronični bolniki. Liberalizacija konoplje ne pomeni napredka, temveč večje javnozdravstveno tveganje za prebivalce, zlasti za otroke in mladostnike. Predlog zakona o rabi konoplje za osebno rabo ne predvideva ustreznih varnostnih mehanizmov ali preventivnih ukrepov, zato bi njegova uveljavitev pomenila povečano uporabo in zlorabo konoplje, več zastrupitev, večje število hospitalizacij, povečanje novonastalih duševnih motenj  večjo ogroženost v prometu in na delovnih mestih, kar bi še dodatno obremenilo zdravstveni sistem in bilo dolgoročno močno obremenjujoče za celotno družbo. Oba zakona tudi resno povečujeta ravno ranljivost najšibkejših, ki bi jih kot družba morali zaščititi.

Slovensko zdravniško društvo z veliko zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremlja dogajanje v Gazi, kjer smo priča sistematičnemu nasilju nad civilnim prebivalstvom in uničevanju osnovne infrastrukture, vključno z zdravstvenimi ustanovami. Etnično čiščenje, ki se odvija pred očmi svetovne javnosti, predstavlja nedopustno kršitev mednarodnega humanitarnega prava in temeljnih človekovih pravic.

V 21. stoletju je povsem nesprejemljivo, da se znova dogajajo zločini proti človeštvu, za katere smo kot človeštvo verjeli, da se ne bodo nikoli več ponovili.

Humanitarna katastrofa z množičnim trpljenjem civilistov, med katerimi so številni otroci, ženske, bolniki, starejši in tudi zdravstveni delavci je v popolnem nasprotju z vsemi etičnimi in pravnimi normami, ki urejajo zaščito civilnega prebivalstva v času oboroženih spopadov in predstavlja kršitev osnovnih človekovih pravic.

Visoki moralni standardi, spoštovanje človekovega dostojanstva in načela medicinske etike so temelji zdravniškega poklica.

Kot zdravniki ostajamo zavezani življenju, dostojanstvu vsakega človeka ter univerzalnim vrednotam človečnosti, ki ne priznavajo meja, narodnosti, vere ali politične pripadnosti, zato odločno obsojamo vsako obliko nasilja, še posebej nad civilnim prebivalstvom, uničevanje zdravstvene infrastrukture ter onemogočanje dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe in humanitarne pomoči. Takšna dejanja so neetična, nesprejemljiva in zahtevajo jasno obsodbo ter takojšnje ukrepanje.

Dogodek globoko obžalujemo in se zavedamo njegove teže za bolnico in svojce, pa tudi za zdravstvene delavce. Varnost pacientov in neprekinjeno izboljševanje sistemov kakovosti in varnosti v zdravstvu sta izjemno pomemben del zdravniškega dela.

Po naših informacijah v Splošni bolnišnici Izola interni strokovni nadzor že poteka. Ko bo zaključen, bomo lahko podali več informacij.

Na Ministrstvu za zdravje so pred nedavnim ustanovili Javno agencijo o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu, katere naloga je izvajanje zunanjih strokovnih nadzorov, ki so bili do sedaj v pristojnosti Zdravniške zbornice Slovenije.

Ljubljana, 9. aprila 2025

Slovensko zdravniško društvo

Poslovil se je akademik, prof. dr. Vinko Vincenc Dolenc, dr. med, človek, zdravnik, pionir svetovne nevrokirurgije, znanstvenik, učitelj. Medicinska znanost  je zaznamovana z njegovimi izjemnimi dosežki na področju nevrokirurgije, izvirni pristopi ter načini operacij, ki jih je izvajal pa so postali temelji sodobne nevrokirurgije. Za zdravnike je predstavljal nedosegljivo zgodbo o uspehu za vsakdanjega človeka  pa upanje življenju. Bil je občudovan s strani tistih, ki vedo, ter osovražen od zavistnih ter nesposobnih. Ostal bo simbol izjemnosti, človek, ki je svoje življenje posvetil znanosti, s talentom, vztrajnostjo ter odrekanjem je odprl vrata v novi svet ustvaril pot, po kateri lahko varno hodijo generacije nevrokirurgov. Veliko jih pozna njegove dosežke, le redki pa človeka za njimi. Dolenčev pristop in Slovenska smer imata enak pomen-simbol slovenstva, kajti Vinko, kot so mu pravili v svetu je bil velik ter zaveden Slovenec. Po naporni poti, ko je moral, kot je sam dejal, na stara leta za predavanje prehoditi kilometre letališča, je odvrnil na vprašanje-kje je v temu smisel-to je pomembno za slovensko nevrokirurgijo. Vedno prva, ena in edina, slovenska nevrokirurgija. Za največjimi in zaenkrat neponovljivimi uspehi je stal z visokimi zahtevami do sebe in tudi do drugih, individualist in hkrati učitelj tistemu, ki je zmogel videti. Bil je kot sonce, ki omogoči življenje ter smrt, če si preblizu. Njegovo običajno vprašanje je bilo, ali morete ali morate.

Ko govorimo o vrednotah ne moremo mimo slabosti. Njegova največja slabost je bila naivnost, ta ga je stala veliko. Izdan s strani države, institucije, kolegov, oropan miru ter družine.

In kar na koncu šteje, je to zapuščina, odtis v času in ljudeh. In ko nekdo reče-sicer ga ne poznam, vem pa, kdo je. Tisti, ki je pred dvajsetimi leti rešil življenje moji mami, ki je imela intrakranialno krvavitev iz anevrizme. In podobnih zgodb je nešteto.

Profesor, bilo mi je v čast!

Avtorica: dr. Barbara Smrke, dr. med. specialistka nevrokirurgije

V okviru stanovske teme 161. Kongresa Slovenskega zdravniškega društva je potekala razprava na temo Protislovja predlaganih sprememb zdravstvene zakonodaje, ki so se jo udeležile vse zdravniške organizacije in tudi predstavnica Ministrstva za zdravje. Zdravniki so se na okrogli mizi soočili s številnimi vprašanji, na katera si ne znajo odgovoriti enoznačno in ne zagotavljajo sigurnih izboljšav javnega zdravstvenega sistema; so pa prišli do zaključka, da je potreben nov zakon, ki bo v ospredje postavil bolnika, njegove potrebe in njegovo varnost. Z novelo zakona, ki dovoljuje spremembo le 1/3 členov, to ni izvedljivo. Poleg tega se pojavlja vprašanje ali je omejevanje dela zdravnikov v državi, kjer jih primanjkuje, resnično smiselno in ali je to res pravi način za krajšanje čakalnih vrst.

Prav tako bi bilo nujno potrebno v delovno skupino pri pripravi (novele) zakona vključiti tudi zdravnike, kot odgovorne nosilce zdravstvene dejavnosti, in njihovo mnenje tudi upoštevati.

Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej): v trideseterici noveliranih členov v preteklosti že noveliranega ZZDej so predstavniki različnih specialnosti s primarnega in bolnišničnega nivoja javnega in koncesionarskega zdravstva kritično opozarjali na novelirane rešitve.

Zaključki okrogle mize vezani na novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki sicer priznava zdravnika za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, in pri kateri bi morali, že od vsega začetka sodelovati tudi zdravniki:

1. Glavne vloge v zakonu nima bolnik, niti njegova boljša obravnava. Zakon bi moral v čim večji možni meri izkoristiti obstoječe izvajalce, saj jih je premalo, kar dokazuje tudi nenehna rast čakalnih dob.
2. Javni zavodi so porazno nekonkurenčni nasproti koncesionarjem, ki so okretnejši, bolj prilagodljivi v poslovnem okolju in se ravnajo po zakonih gospodarskih družb. Javni zavodi ne morejo zavračati stroškovno nezanimivih bolnikov in iz lastnih prihodkov zagotavljajo NZV. Učinek napovedane stimulacije zdravnikov v bolnišnicah, da bi delali še več preko rednega časa po podjemnih pogodbah pri primarnem delodajalcu, je zato vprašljiv.
3. Mreže izvajalcev v tridesetih letih samostojne države ni uspelo izdelati še nikomur, brez nje pa ZZDej ne bo učinkovit. Pozdravljamo napovedani koncept regionalnega povezovanja vseh izvajalcev, javnih in tržnih.
4. Novela ZZDej še bolj regulira vodenje javnih zavodov, direktor bo imel še manj vzvodov upravljanja.
5. Koncesionarji v celotnem strošku javnega zdravstva predstavljajo le 3 % denarja, zato ne pomenijo rešitve javnega zdravstva in ideološko obračunavanje z njimi ne bo dalo ekonomskega rezultata. Ločevanje javnega in tržnega zdravstva kot prioriteta ni smiselno, saj je sistem krhek in ga ogroža vsak odhod zdravnika, še posebej izven velikih urbanih centrov.
6. Zakona v 30 členih ni možno tako popraviti, da bi sistem s sigurnostjo ohranil kakovost in varnost. Odgovornosti za zlom ne bo mogoče pripisati zdravnikom, saj nenehno opozarjajo zakonodajalca o nevarnostih in možnih posledicah sprejetja novele.  Zakon bi bilo potrebno napisati v celoti in v pripravo že od vsega začetka vključiti odgovorne nosilce zdravstvene dejavnosti ter upoštevati njihovo mnenje. Sporne člene takojšnje popolne prepovedi dela javnih izvajalcev izven javne mreže (s.p.) pa zadržati v prehodnem obdobju novele, sicer bo lahko ogrožena stabilnost sistema.

Zakon o kakovosti: Trenutno besedilo ne uvaja kulture zaupanja, temveč kulturo strahu. Napovedana Agencija za kakovost bi morala biti zdravnikov partner, ne strašilo. Popolnoma v napačni smeri se predvideva poimensko imenovanje vpletenih, javno objavljanje rezultatov, prav tako se napačno pričakuje, da je izvajalec odgovoren za izid zdravljenja. Strokovni nadzori s svetovanjem so del stroke, torej ZZS in ne Agencije za kakovost. Zdravniki, ki so inicialno sodelovali pri pisanju besedila, se od sedanje verzije distancirajo.

Zakon o uvrstitvi zdravstvenih delavcev na seznam uradnih oseb: Zavrnitev predloga na parlamentarnem odboru pomeni razočaranje za zdravnike in vse njihove sodelavce, saj se zaradi frustracij bolniki in njihovo svojci prepogosto vedejo dezinhibirano in ogrožajo varnost sebe in drugih. Predvidevamo nadaljevanje zbiranja podpisov in vključitev drugih javnih uslužbencev v iniciativo.