Javno zdravstvo potrebuje po odločitvi Ustavnega sodišča novo definicijo, saj položaj izvajalcev v javnem zdravstvu ostaja dvojen: zasebniki in koncesionarji, ki lahko okretno poslujejo po Zakonu o gospodarskih družbah in neokretni javni zavodi z zvezanimi rokami, ki jim jih veže leta 1993 sprejeti Zakon o zavodih. Javni zavodi nujno potrebujejo nove možnosti upravljanja. Če želijo zadržati vrhunske eksperte v vlogi javnih uslužbencev, jih morajo nehati plačevati samo in edino za prisotnost po 17 evrov neto/uro.

Vodstva javnih zdravstvenih ustanov se vse pogosteje znajdejo v neizhodnem položaju pri zadrževanju in ustreznem nagrajevanju vrhunskih strokovnjakov, po katerih je veliko povpraševanje zunaj javnih zavodov. Javni zdravstveni zavodi so namreč pri nagrajevanju svojih zaposlenih strogo omejeni, saj jim veljavna zdravstvena zakonodaja o zavodih omogoča plačilo za prisotnost, skoraj nič pa za obseg, zahtevnost ali kakovost opravljenega dela. Tako se lahko plačilo vrhunskih specialistov v javnih zdravstvenih zavodih giblje okoli 17 evrov (neto) na uro.

Takšen sistem vodstvom javnih zdravstvenih zavodov ne daje ustreznih mehanizmov za stimulativno nagrajevanje, s katerimi bi lahko dolgoročno zadržali najboljše strokovnjake – prav tiste, za katere si družba kot celota želi, da ostanejo del javnega zdravstvenega sistema in zagotavljajo najvišjo raven obravnave bolnikov. Pogosto se najzahtevnejši posegi opravljajo kot del urgentnega neprekinjenega zdravstvenega varstva, za katerega so zadolženi edino javni zavodi.

Javni zdravstveni zavodi delujejo v okviru Zakona o zavodih, ki bistveno omejuje njihovo poslovno in kadrovsko fleksibilnost. Nasprotno pa zasebni izvajalci in koncesionarji poslujejo skladno z Zakonom o gospodarskih družbah, kar jim omogoča uporabo številnih finančnih in drugih spodbud za privabljanje visoko usposobljenega kadra. Ta razlika v pravnem in sistemskem okviru ustvarja neenake pogoje, ki dodatno slabijo konkurenčnost javnega zdravstvenega sistema.

Zato je nujno, da država jasno in sodobno opredeli, kaj javno zdravstvo sploh je. Javno zdravstvo ni lastništvo stavb ali pravni status izvajalcev. To je sistem, kjer so zdravstvene storitve financirane iz javnih sredstev, dostopne vsem ljudem pod enakimi pogoji, ne glede na to, kdo jih izvaja, če deluje v okviru javnega sistema in pod javnim nadzorom.

Če želimo ohraniti varno in dostopno javno zdravstvo, moramo zadržati najboljše zdravnike in medicinske ekipe – tako v bolnišnicah kot v zdravstvenih domovih. Brez posodobitve zakonodaje, upravljanja in sistema plačil to ne bo mogoče. To ni politično ali ideološko vprašanje. To je vprašanje zdravja ljudi in prihodnosti slovenskega javnega zdravstvenega sistema.

Ljubljana, 26. januarja 2026

Glavni odbor Slovenskega zdravniškega društva