Stroka enotna glede podpore cepljenju

Cepljenje je varen in učinkovit javnozdravstveni ukrep, ki ga podpira celotna medicinska stroka. Vendar pa se v Sloveniji precepljenost proti otroškim nalezljivim boleznim zmanjšuje, kar je zaskrbljujoče, saj je delež precepljenosti pri nekaterih boleznih že padel po kritično mejo. Zato Slovenska medicinska akademija v četrtek, 22. junija, ob 15. uri v Domus Medica organizira posvet o cepljenju, na katerem bodo strokovnjaki razpravljali o možnih rešitvah, s katerimi bi povečali precepljenost in s tem preprečili večje izbruhe nalezljivih bolezni tudi pri nas.

»V Slovenski medicinski akademiji smo se odločili, da organiziramo posvet o cepljenju z namenom, da predstavimo strokovne podlage v prid cepljenju, psihosociološke in pravne vidike cepljenja. Cepljenje je namreč najbolj učinkovita metoda preprečevanja nalezljivih bolezni, ki je v razvitem svetu praktično izkoreninila nekatere smrtno nevarne nalezljive bolezni. Žal pa je v zadnjem obdobju prišlo tudi v Sloveniji na račun širjenja dezinformacij do upada precepljenosti otrok, ki je že na kritični meji. Ustvarjeni so pogoji za pojav epidemij bolezni, ki so lahko smrtno nevarne. Zato želimo splošni in delu strokovne javnosti nedvomno sporočiti, da je cepljenje temeljna metoda preprečevanja določenih nalezljivih bolezni in bi z ukinitvijo cepljenja nastala ogromna zdravstvena škoda, umrljivost prebivalstva pa bi se pomembno povečala,« poudarja prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL in predsednik Slovenske medicinske akademije.

»Nalezljive bolezni niso stvar preteklosti, niti niso omejene nanerazvite države. So eden od pomembnih vzrokov smrti otrok po vsem svetu. Pojavi ošpic, otroške paralize, nevarne bakterijske pljučnice in meningitisa ter nepopravljive posledice, ki jih te bolezni pustijo na zdravju, so nenehen opomin in slaba vest družbe. Zadnji dve stoletji sta prinesli izjemen razvoj na področju cepiv, zato pri nas danes mnogih nalezljivih bolezni skoraj ni več. A spomin bi moral ostati in nas opominjati, da se mnoge bolezni zlahka vrnejo, če jim bomo to pustili, saj je svet postal tako majhen, da je pojav nalezljive bolezni na enem koncu sveta lahko v trenutku grožnja za ves svet,« opozarja prim. izr. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, in dodaja: »Cepljenje je v prvi vrsti usmerjeno na prebivalstvo kot celoto in ne na posameznike, zato se učinki velikokrat odrazijo šele na prihodnjih generacijah, posamezniki, ki so »danes« vključeni v program cepljenja, pa zato lahko dobijo občutek, da je program nepotreben, jim predstavlja zgolj breme in nerazumno odpovedovanje. Napori, ki jih je treba vlagati v uresničevanje ciljev preventive in krepitev zaupanja v zdravnike, cepiva in sistem zahtevajo veliko mero vztrajnosti in vzdržljivosti, rezultat pa je mogoče doseči le, če se v tem povežejo stroke in obenem celotna družba.«

Cepljenje je pravica in privilegij otroka

»Pediatri na primarni ravni in zdravniki šolske medicine smo najštevilčnejši izvajalci cepljenja. V zadnjih desetih letih z zaskrbljenostjo spremljamo upadanje precepljenosti v Sloveniji pod kritično raven in na to glasno opozarjamo. Po Zakonu o nalezljivih boleznih je pri nas cepljenje proti določenim boleznim obvezno, vendar imamo v svojih ambulantah vedno več staršev in otrok, ki zavračajo cepljenje zaradi nezdravstvenih razlogov. Naša obsežna, dolgotrajna in večkratna strokovna in filozofska pojasnjevanja o pomenu cepljenja, vnovična vabljenja na cepljenje in prijavljanje necepljenih na zdravstveni inšpektorat ne doprinesejo bistveno k višji precepljenosti. Cepljenje je pravica in privilegij otroka in ne samo skrb in prisila pediatra in šolskega zdravnika, tako kot je kultura cepljenja javnozdravstveni interes države in njenih prebivalcev,« poudarja Mojca Ivankovič Kacjan, dr. med., spec. pediatrije iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru.

Pomembno je cepljenje v vseh življenjskih obdobjih

“V vseh življenjskih obdobjih je preventiva zelo pomembna, tako tudi cepljenje, ki prispeva k zmanjševanju obolevnosti in ohranjanju dobrega zdravja. Nacionalni program cepljenja otrok in mladostnikov je univerzalen, za vse otroke in mladostnike brezplačen in vključuje cepljenja proti enajstim nalezljivim boleznim. Za odrasle program predpisuje cepljenje proti tetanusu vsakih 10 let in priporoča številna cepljenja, posebej v primeru zdravstvenih ali epidemioloških indikacij. Za starejše so posebej priporočljiva cepljenja proti gripi, pnevmokoknim okužbam, pasavcu, pa tudi proti tetanusu in klopnemu meningoencefalitisu. Pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem je zelo pomembno vzdrževanje visoke precepljenosti otrok, pa tudi zvečanje precepljenosti v primeru priporočenih cepljenj za otroke, odrasle in starejše, kjer je precepljenost nizka,” dodaja dr. Marta Grgič Vitek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja.

V Slovenskem zdravniškem društvu, najstarejši zdravniški organizaciji, pozorno spremljamo dogajanje v primeru Pediatrične klinike UKC Ljubljana in pozivamo k takojšnji ureditvi razmer. Z javnim obračunavanjem nosilci odgovornih funkcij v zdravstvu na primeru Pediatrične klinike UKC Ljubljana neodgovorno rušijo temeljno zaupanje med bolnikom in zdravnikom. S tem je nastala nepopravljiva škoda, ki jo bodo še dolgo občutili zaposleni v zdravstvu, predvsem pa bolniki. S takšnim načinom spopadanja s problematiko ni bil zgolj okrnjen ugled zdravnikov oziroma strokovnjakov, ki si vsak dan prizadevajo za dobrobit ljudi, ampak so bila grobo kršena etična in moralna načela, ki bi jim morali biti zavezani vsi sodelujoči v zdravstvenem sistemu.

Vse odgovorne oziroma vpletene v trenutno dogajanje zato v Slovenskem zdravniškem društvu pozivamo k razmisleku, iskanju takojšnjih rešitev in spoštovanju Kodeksa zdravniške etike.

Cepljenje je izredno pomemben del zdravstvene dejavnosti, zato Slovenska medicinska akademija pripravlja posvet vodilnih medicinskih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s cepljenjem, v sklopu katerega bomo poskušali osvetliti tudi psihološke, sociološke in pravne vidike cepljenja. Govorci na dogodku, ki bo potekal v četrtek, 22. junija 2017, ob 15. uri v Domus Medica, na Dunajski cesti 162 v Ljubljani, bodo prim. izr. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. Mojca Ivankovič Kacjan, dr. Marta Grgič Vitek, prof. dr. Igor Švab, prof. dr. Barbara Novak in prof. dr. Dejan Verčič. V usmerjeni razpravi bodo sodelovali tudi dr. Božidar Voljč, prof. dr. Franc Strle, prof. dr. Bojana Beović in prof. dr. Tadej Avčin.

Več informacij o dogodku.

V Registru bolnikov Evropskega združenja za cistično fibrozo (ECFS) so oblikovali plakat s ključnimi podatki slovenskih bolnikov s to redko boleznijo. Plakat je rezultat sodelovanja Registra ECFS s CF Europe – zvezo društev bolnikov s cistično fibrozo v Evropi. Pripravljena je bila primerjava ključnih kazalcev bolezni v Registru in posameznih sodelujočih državah. Od leta 2013 je Slovenija v evropskem registru zastopana kot celota. Namen predstavitve pa je izboljšati ozaveščenost o ključnih podatkih te redke bolezni tako pri obolelih in njihovih družinah, kot tudi v širši družbi.

Plakat s slovenskimi podatki Registra bolnikov Evropskega združenja za cistično fibrozo 2014 (.pdf datoteka)

Koordinacija zdravniških organizacij KZO je na novinarski konferenci, ki je potekala v ponedeljek, 24. aprila, izrazila svoje nestrinjanje s predlogi zakonov na področju zdravstva. Po mnenju KZO ukrepi niso zasnovani celovito in bolnikom ne prinašajo izboljšav, hkrati pa bi zdravstvena reforma morala, namesto omejevanja koncesionarjev, prinašati temeljitejše spremembe. Predstavniki organizacij so kritični tudi do dejstva, da jih ministrstvo za zdravje sicer vsakokrat formalno zaprosi za pripombe do predlogov zakonov, nič od tega pa ne upošteva.

Stališča Slovenskega zdravniškega društva do predlagane zdravstvene reforme je predstavil tudi prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik SZD, ki je poudaril: »Glavni strokovni svet društva je že večkrat protestiral proti temu, da se predlogi besedil reformnih zakonov v zadnjih mesecih nenehno spreminjajo. Ko sestavimo pripombe, se v javnosti običajno pojavi že novo besedilo. Pred sprejemom zakonov bi bilo nujno potrebno prisluhniti zdravništvu, saj so nekateri predlogi v zakonih nemoderni in niso v skladu s stroko in interesi bolnikov. Prepričan sem, da zdravstvo brez pravih korakov in sprememb ne bo moglo biti v koraku z evropsko medicino.«

Slovensko zdravniško društvo je v okviru posveta Združenja za homeopatijo, ki je danes potekal v Cankarjevem domu, predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. V društvu poudarjajo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire.

Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta 2016 in sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je, da zdravnik pri zdravljenju svojega bolnika uporablja metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Slovensko zdravniško društvo je v okviru posveta Združenja za homeopatijo, ki je v četrtek, 13. aprila potekal v Cankarjevem domu, predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. V društvu poudarjamo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire.

Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta 2016 in sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je, da zdravnik pri zdravljenju svojega bolnika uporablja metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.