Na Forumu Koordinacije zdravniških organizacij, ki je danes potekal v Domus Medica, so zdravniške organizacije – Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), Slovensko zdravniško društvo (SZD), FIDES – sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZ) – izpostavile akutne probleme našega zdravstvenega sistema z vidika zdravnikov, opozorile na problematiko zdravstvene reforme, ki je prinesla vrsto negativnih posledic, med njimi daljše čakalne dobe, ki spodbujajo nasilje nad zdravniki, ter zahtevale ukrepanje za izboljšanje zdravstvenega sistema in več vlaganja v dotrajano zdravstveno infrastrukturo. Najtežje bolni bolniki se namreč zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija). Ponovno je bilo slišati tudi poziv k ukinitvi koncesij in postavitvi jasnih pravil za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, kar je temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro.

Zdravniki bi morali imeti odločilno vlogo pri pripravi ključnih zakonskih sprememb

O izgubljeni priložnosti za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu in izrivanju zdravnikov in zobozdravnikov iz odločevalskih procesov je spregovorila dr. Zdenka Čebašek – Travnik, predsednica ZZS, ki je poudarila: »Vsi zdravstveni sistemi, ki so usmerjeni v resnično skrb in kakovostno zdravljenje pacientov, pri uvajanju sprememb upoštevajo mnenja zdravnikov in zobozdravnikov. V Sloveniji imamo v Zakonu o zdravniški službi zapisano, da Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje pri pripravi zakonov, dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Izkušnje v mandatu zadnje vlade pa kažejo, da se je mnenje zdravnikov in Zdravniške zbornice Slovenije pri pripravi ključnih zakonskih sprememb ignoriralo ali se je pripravila zakonska sprememba v nasprotju s tem. Komu takšno ravnanje koristi, bomo videli kmalu: v podaljšanih čakalnih vrstah, v še večjem odhajanju mladih zdravnikov v tujino in ven iz javnega zdravstvenega sistema. Slednje tudi zaradi nedomišljenih in slabo delujočih rešitev »e-zdravja«, ki jemljejo zdravnikom in zobozdravnikom dragoceni čas, ki je že tako skopo odmerjen za posameznega pacienta.«

O vzpostavitvi odškodninskega sklada in uvedbi nekrivdnih odškodnin je Peter Renčel, pravnik na ZZS, izpostavil: »Zdravniška zbornica predlaga, da se z zakonom vzpostavi delovanje sklada, iz katerega bi se bolnikom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi temeljilo na tako imenovanem »no-fault« ali nekrivdnem načelu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca zdravstvenih storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem. Takšen sistem povračila škode za primere neugodnih izidov zdravljenja pozna več držav, v Evropi so to skandinavske države.«

Vlaganje v bolnišnično infrastrukturo popolnoma ustavljeno

»Čeprav je bila ena glavnih usmeritev vladne koalicije ohranjanje in razvijanje javnega zdravstva, je v času vlade prišlo do nadaljevanja razkrajanja in neorganizacije javnega zdravstva. Če zdravniki še vzdržujemo strokovni nivo, pa to ne drži za management zdravstvenih ustanov oziroma zavodov. Kot je nastala bančna luknja, je nastala tudi luknja v infrastrukturi in opremljenosti bolnišnic. V zadnjih dvajsetih letih se je popolnoma ustavilo vlaganje v bolnišnično infrastrukturo. Po dolgih mukah so se gradili objekti in prenavljali oddelki le, če je to zahtevala civilna iniciativa in so bili deležni medijske pozornosti (hematologija, onkologija, pediatrija) ali pa so zagotovljena evropska sredstva (urgentni centri, kjer pa ni bilo načrtovanih potrebnih kadrov). Vlada, stranke in pooblaščenec za bolnikove pravice se ukvarjajo le s čakalnimi dobami, ki jih želijo skrajševati in se ob tem ne zavedajo, da v bolnišnicah enostavno ni dovolj prostora za vse bolnike, ki jih želijo operirati in pregledati. Ukvarjali so se že s problematiko prenapolnjenosti zaporov, nihče pa ni pogledal v bolnišnice in v kakšnih pogojih se zdravijo bolniki oziroma delajo zdravstveni delavci. V zdravstvenih ustanovah ni več možno zagotoviti izolacije za bolnike, ki imajo okužbe. Najtežje bolni bolniki se zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija),« je o odsotnost vizije na področju zdravstvene infrastrukture v pisni izjavi poudarila doc. dr. Maja Šoštarič, predsednica Glavnega strokovnega sveta SZD. Dodala je še: »Vlada je zmogla le omejevati delo zdravnikov tako v javnih kot v zasebnih zavodih in nima načrta, kako prekiniti nadaljnje propadanje zdravstva ter preusmeriti denar iz neracionalne porabe za zdravljenje bolnikov.«

O dehumanizirani obravnavi bolnikov, temni plati e-medicine in krizi vrednot je spregovoril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva: »Na Ministrstvu za zdravje se niso zavedali posledic, ki jih prinaša uvedba elektronskega sistema v zdravstvo. Zdravniki se na spremembo sistema nismo imeli možnosti pripraviti, posledično pa se podaljšuje čas obravnave posameznega pacienta. Elektronski sistem s seboj prinaša tudi krizo vrednot. Obravnava pacientov je postala neosebna in mehanska. Zdravniki smo se primorani ukvarjati z elektronskim sistemom ter vse večjim številom kompleksnih elektronskih podatkov, pri tem pa nam zmanjkuje čas za bolnike in oseben pristop, ki ga ti potrebujejo.«

Izpostavil je tudi novelirano zdravstveno zakonodajo, ki ji Slovensko zdravniško društvo nasprotuje: »Posodabljanje zdravstvenega sistema s hitropoteznimi povrhnjimi, oblikovnimi potezami v obliki petih noveliranih zakonov s področja zdravstva se odhajajoči ministrici ni posrečilo. Strokovni parlament in Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva sta že jeseni 2017 napovedala, da nedomišljene in na hitro sprejete zakonske spremembe v resnici vodijo v drugo smer od zaželene. In sicer v zmanjševanje dostopnosti, strokovne varnosti in strokovne kakovosti, verjetno pa so tudi v nasprotju z evropsko zakonodajo in slovensko ustavo. Zakon o pacientovih pravicah trenutno vodi v možnost strokovnih napak in bolniku v resnici ni prijazen, nosilce zdravstvene dejavnosti pa postavlja v težak položaj ponavljajočih se konfliktov z nezadovoljnimi bolniki.«

Nagrajevanje zdravnikov in nujna vzpostavitev standardov in normativov

O sodobnem plačnem sistemu in nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov iz naslova kvantitete in/ali kvalitete je Konrad Kuštrin, predsednik sindikata FIDES, izpostavil: »Po desetih letih od uvedbe enotnega plačnega sistema, t.i. samoupravnega sporazuma o plačah, v katerem ni pomembno to, koliko in kako posameznik dela, politika očitno še ni doumela, da je treba nagrajevanje zaposlenih korenito spremeniti, če želimo slediti sodobnim evropskim praksam in v državi obdržati sposoben kader. Do sedaj je bila naloga vladajočih politik predvsem to, kako ta sistem, ki je bil s parcialnimi dogovori s posameznimi poklicnimi skupinami načet že pred časom, za vsako ceno ohraniti pod pretvezo zagotavljanja socialnega miru. Dogodki pred odstopom aktualne vlade dovolj zgovorno pritrjujejo ničkolikokrat izraženim stališčem FIDES-a, da je ta plačni sistem anomaličen in kot tak vir splošnega nezadovoljstva vseh, zaposlenih, delodajalcev in zaradi neučinkovitosti ne nazadnje tudi uporabnikov storitev.«

Opozoril je še: »Ker so standardi in normativi predpogoj za merjenje učinkovitosti posameznikovega dela, je zdravniška stroka že leta 2011 izdala Modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. Ob napovedi stavke so standardi in normativi za delo zdravnikov in zobozdravnikov v letu 2017 postali pravica in dolžnost zdravnika/zobozdravnika, zapisana v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS. FIDES je že konec leta 2015 vladi ponudil celovit predlog nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, katere uveljavitev pa terja tudi zakonske spremembe, ki jih vlada v odstopu očitno ni bila sposobna realizirati, zato pričakujemo, da se bo nova vlada z vso resnostjo in odgovornostjo čim prej lotila tega vprašanja.«

Bojan Popovič, pravni svetovalec FIDES-a, pa je o standardih in normativih za delo zdravnikov in zobozdravnikov ter o zdravstveni reformi kot predpogoju za uveljavitev standardov in normativov, ki bi prinesli boljšo zdravstveno oskrbo pacientov v praksi, povedal: »Slovenski zdravstveni kazalci niso v evropskem merilu pravzaprav nič tako posebnega, da bi nam kdorkoli zavidal. Imamo nekaj dobrih rezultatov, kot na primer nizko umrljivost dojenčkov in otrok v prvem starostnem obdobju, a obstajajo mnogi kazalci, kjer nismo tako dobri, kot na primer stanje na področju alkoholizma, debelosti, preživetja po miokardnem infarktu, na področju raka, opitosti pri mladostnikih itd. Imamo slabo stanje na področju števila invalidskih upokojitev. Uspeli smo doseči evropsko povprečje glede pričakovane življenjske dobe, še vedno pa šepamo pri pričakovanem številu let zdravega življenja. Res je, da so čakalne dobe prisotne v skoraj vseh javnih zdravstvenih sistemih, vendar bomo težko našli evropsko državo, kjer bi to področje tako zelo ušlo nadzoru. Imamo absurdno visoko stopnjo bolniških odsotnosti zaradi čakanja na operacije. O bistvu težav slovenskega zdravstva pa najbolje priča podatek, da smo močno nadpovprečni med OECD-državami po številu mamografij, a podpovprečni pri preživetju raka dojke: imamo nadpovprečno dostopno diagnostiko in podpovprečno korist od nje.«

Povedal je še: »Zanimivo je predvsem to, da nismo bolj bolni kot v preteklosti in da se ne financira manj programov kot v preteklosti, zato je težko razumeti, zakaj vsakokratna politika meni, da je v prvi vrsti treba povečati količine zdravstvenih storitev. Zelena knjiga, ki je še vedno podlaga za obračunski model, izvira izpred skoraj 40 let, iz časov, ko je še nekako veljalo, da sta boljša razvitost javne zdravstvene mreže in dostopnost čim večjega števila zdravstvenih storitev glavna predpogoja za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.

Današnje mednarodne analize pa kažejo, da zdravje prebivalstva predvsem močno korelira z BDP. Visok vpliv ima tudi količina sredstev za zdravstvo, vendar precej blizu sledita izobrazba in dohodek prebivalstva. To se lepo kaže tudi v Sloveniji: razvitejši zahodni del nima boljšega ali bolje financiranega zdravstva, pa ima kljub temu boljše zdravstvene kazalce. Dandanes v Evropi ni več problem v tem, da bi imeli premalo bolnišnic ali da bi imeli prebivalci predaleč do zdravnika ali da si ga finančno ne bi mogli privoščiti. Problem je, da ta, načeloma dobro dostopen javni zdravstveni sistem, pacientom ne ponuja na optimalen način tistega, kar je za ohranitev zdravih let življenja in zmanjšanje obolevnosti ključno: pacienti relativno lahko pridejo do storitve, vendar z njo ne rešijo problema, ki ga imajo.

Če zdravnika na primarni ravni silimo, da vpiše 2000 pacientov in več, bo pacient izbranega zdravnika formalno sicer imel, vendar ta ne bo imel nikoli dovolj časa, da prisluhne njegovemu problemu. Raje ga bo praktično neobdelanega poslal k specialistu sekundarne ravni, ki ga sistem spet sili, da sprejme po 50 ambulantnih pacientov in se nobenemu prav ne posveti. Z vidika števila storitev je sistem produktiven: pacientu ponuja dva specialista in dva tima, od katerih pa nobeden nima časa, da bi problem zares poskušal rešiti. Zato imamo težave s ponovnimi obiski na vseh ravneh: nerešena težava pomeni, da se pacient neprestano vrača v zdravstveni sistem z isto težavo; sistem producira čedalje več storitev, a z vidika rešitve pacientove težave ostaja neučinkovit. Modra knjiga standardov in normativov logiko delovanja javnega zdravstva postavlja na glavo: delno sicer res zahteva več zdravnikov, zlasti na primarni ravni, vendar v prvi vrsti meri na to, da bi bila pot pacienta do prave storitve čim krajša in čim hitrejša.«

Potrebno je ukiniti koncesije in ohraniti zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti

»Ljudje ne maramo omejenih možnosti. Pravica do izbire in možnost, da lahko izberemo, je v monopolnem sistemu omejena. Imamo le eno možnost za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država s sprejeto zakonodajo daje privilegij javnemu zdravstvu in pri tem kot javno misli le javne zavode. To za naše paciente, okoli katerih bi se svet moral vrteti, ni dobro. Zasebni zdravniki in zobozdravniki smo najpreglednejši del slovenskega zdravstva. Pri nas ni korupcije, sami poskrbimo za prostore in opremo ter smo najbolj nadzorovani del zdravstva. Predvsem pa vemo, da smo v službi zaradi pacientov in ti pri obravnavi to praviloma občutijo. Ukinitev koncesij in jasna pravila za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti so temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro. In pacienti si to zaslužimo!« je potrebo po ukinitvi koncesije in ohranitvi zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti izpostavil Igor Dovnik, predsednik SZZZZS.

Slovensko zdravniško društvo opozarja, da je bilo delo skupine na Ministrstvu za zdravje, namenjeno pripravi zakonskih sprememb na področju zdravilskih metod zdravljenja, v nasprotju s stališči Glavnega strokovnega sveta SZD. Zakon predvideva, da bi naj zdravilske metode vključile v zdravniško prakso. V društvu poudarjamo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična. Z njihovo uporabo bi lahko zdravnik, kljub poznavanju učinka placeba, zavajal bolnika. Nasprotujemo, da bi zakonodajalec zdravilske metode priključil zdravniškemu poklicu.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire. Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom po pravilih medicinske znanosti in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi z metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma Glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je zdravniku za zdravljenje svojega bolnika uporabljati metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Stroka enotna glede podpore cepljenju

Cepljenje je varen in učinkovit javnozdravstveni ukrep, ki ga podpira celotna medicinska stroka. Vendar pa se v Sloveniji precepljenost proti otroškim nalezljivim boleznim zmanjšuje, kar je zaskrbljujoče, saj je delež precepljenosti pri nekaterih boleznih že padel po kritično mejo. Zato Slovenska medicinska akademija v četrtek, 22. junija, ob 15. uri v Domus Medica organizira posvet o cepljenju, na katerem bodo strokovnjaki razpravljali o možnih rešitvah, s katerimi bi povečali precepljenost in s tem preprečili večje izbruhe nalezljivih bolezni tudi pri nas.

»V Slovenski medicinski akademiji smo se odločili, da organiziramo posvet o cepljenju z namenom, da predstavimo strokovne podlage v prid cepljenju, psihosociološke in pravne vidike cepljenja. Cepljenje je namreč najbolj učinkovita metoda preprečevanja nalezljivih bolezni, ki je v razvitem svetu praktično izkoreninila nekatere smrtno nevarne nalezljive bolezni. Žal pa je v zadnjem obdobju prišlo tudi v Sloveniji na račun širjenja dezinformacij do upada precepljenosti otrok, ki je že na kritični meji. Ustvarjeni so pogoji za pojav epidemij bolezni, ki so lahko smrtno nevarne. Zato želimo splošni in delu strokovne javnosti nedvomno sporočiti, da je cepljenje temeljna metoda preprečevanja določenih nalezljivih bolezni in bi z ukinitvijo cepljenja nastala ogromna zdravstvena škoda, umrljivost prebivalstva pa bi se pomembno povečala,« poudarja prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL in predsednik Slovenske medicinske akademije.

»Nalezljive bolezni niso stvar preteklosti, niti niso omejene nanerazvite države. So eden od pomembnih vzrokov smrti otrok po vsem svetu. Pojavi ošpic, otroške paralize, nevarne bakterijske pljučnice in meningitisa ter nepopravljive posledice, ki jih te bolezni pustijo na zdravju, so nenehen opomin in slaba vest družbe. Zadnji dve stoletji sta prinesli izjemen razvoj na področju cepiv, zato pri nas danes mnogih nalezljivih bolezni skoraj ni več. A spomin bi moral ostati in nas opominjati, da se mnoge bolezni zlahka vrnejo, če jim bomo to pustili, saj je svet postal tako majhen, da je pojav nalezljive bolezni na enem koncu sveta lahko v trenutku grožnja za ves svet,« opozarja prim. izr. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, in dodaja: »Cepljenje je v prvi vrsti usmerjeno na prebivalstvo kot celoto in ne na posameznike, zato se učinki velikokrat odrazijo šele na prihodnjih generacijah, posamezniki, ki so »danes« vključeni v program cepljenja, pa zato lahko dobijo občutek, da je program nepotreben, jim predstavlja zgolj breme in nerazumno odpovedovanje. Napori, ki jih je treba vlagati v uresničevanje ciljev preventive in krepitev zaupanja v zdravnike, cepiva in sistem zahtevajo veliko mero vztrajnosti in vzdržljivosti, rezultat pa je mogoče doseči le, če se v tem povežejo stroke in obenem celotna družba.«

Cepljenje je pravica in privilegij otroka

»Pediatri na primarni ravni in zdravniki šolske medicine smo najštevilčnejši izvajalci cepljenja. V zadnjih desetih letih z zaskrbljenostjo spremljamo upadanje precepljenosti v Sloveniji pod kritično raven in na to glasno opozarjamo. Po Zakonu o nalezljivih boleznih je pri nas cepljenje proti določenim boleznim obvezno, vendar imamo v svojih ambulantah vedno več staršev in otrok, ki zavračajo cepljenje zaradi nezdravstvenih razlogov. Naša obsežna, dolgotrajna in večkratna strokovna in filozofska pojasnjevanja o pomenu cepljenja, vnovična vabljenja na cepljenje in prijavljanje necepljenih na zdravstveni inšpektorat ne doprinesejo bistveno k višji precepljenosti. Cepljenje je pravica in privilegij otroka in ne samo skrb in prisila pediatra in šolskega zdravnika, tako kot je kultura cepljenja javnozdravstveni interes države in njenih prebivalcev,« poudarja Mojca Ivankovič Kacjan, dr. med., spec. pediatrije iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru.

Pomembno je cepljenje v vseh življenjskih obdobjih

“V vseh življenjskih obdobjih je preventiva zelo pomembna, tako tudi cepljenje, ki prispeva k zmanjševanju obolevnosti in ohranjanju dobrega zdravja. Nacionalni program cepljenja otrok in mladostnikov je univerzalen, za vse otroke in mladostnike brezplačen in vključuje cepljenja proti enajstim nalezljivim boleznim. Za odrasle program predpisuje cepljenje proti tetanusu vsakih 10 let in priporoča številna cepljenja, posebej v primeru zdravstvenih ali epidemioloških indikacij. Za starejše so posebej priporočljiva cepljenja proti gripi, pnevmokoknim okužbam, pasavcu, pa tudi proti tetanusu in klopnemu meningoencefalitisu. Pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem je zelo pomembno vzdrževanje visoke precepljenosti otrok, pa tudi zvečanje precepljenosti v primeru priporočenih cepljenj za otroke, odrasle in starejše, kjer je precepljenost nizka,” dodaja dr. Marta Grgič Vitek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja.

Zaradi raka prostate vsako leto na novo zboli približno 1.300 Slovencev, umre pa jih približno 350. Kljub temu, da število obolelih pri nas narašča, je v Sloveniji še vedno premalo urologov in zgolj en robotski sistem da Vinci za operacije raka prostate, ki mu kmalu poteče licenca. Za zmanjševanje čakalnih dob bi v Sloveniji potrebovali od 70 do 75 specialistov urologije, v sistemu pa jih trenutno deluje le od 45 do 50.

»V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je za razširitev mreže urologov in izboljšanje stanja na področju urologije, nujno potrebna ustanovitev samostojnega razširjenega strokovnega kolegija (RSK), ki ga je Ministrstvo za zdravje odobrilo v lanskem septembru, vendar še vedno ni realiziran. Trenutno tako v Sloveniji ni nobenega strokovnega telesa za področje urologije, ki je priznano s strani vlade, in bi odločalo o urološki dejavnosti, mreži urologov v Sloveniji, uvedbi novih metod ter financiranju diagnostičnih in terapevtskih postopkov,« opozarja asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med., predsednik Združenja urologov Slovenije iz UKC Maribor.

Asist. Bojan Štrus, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za urologijo, UKC Ljubljana poudarja: »Soočamo se z izrazito dolgimi čakalnimi dobami, v primeru karcinoma prostate ta znaša približno leto dni. Kljub staranju prebivalstva in boljše diagnostike, pa naše kapacitete žal že deset let ostajajo iste. Soočamo se tudi s pomanjkanjem operativnih prostorov, še posebej v dopoldanskem času, in strokovnega kadra, zato tudi z dodatnim delom in izvajanjem rednega operativnega programa ob sobotah, ne uspemo zmanjšati čakalnih vrst,« in dodaja: »Rešitev bi bila zagotovo ustanovitev še enega kliničnega oddelka za urologijo na drugi lokaciji.«

Robotski sistem da Vinci še vedno le v Splošni bolnišnici Celje

»Robotsko asistirana radikalna prostatektomija je odstranitev celotne rakasto spremenjene prostate. Opravi se jo s pomočjo robotskega sistema da Vinci, ki omogoča izvedbo posega skozi nekaj majhnih rezov. Ker robot omogoča bolj natančno preparacijo tkiv, bolniki hitreje okrevajo, hitrejša pa je tudi povrnitev sposobnosti zadrževanja urina in erektilne funkcije. Teh prednosti ni mogoče zagotoviti vsakemu bolniku, saj je izvedba posega odvisna od bolnika, stanja bolezni in izkušenosti operaterja,« poudarja Sandi Poteko, dr. med., spec. urologije, predstojnik Oddelka za urologijo iz Splošne bolnišnice Celje in do nedavnega tudi predsednik Združenja urologov Slovenije.

Splošna bolnišnica Celje je robotski sistem da Vinci v vrednosti 1,7 milijona evrov z vključenim DDV nabavila aprila 2010. Od takrat do konca leta 2016 je bilo s sistemom da Vinci opravljenih 1.451 operacij.

»Jeseni 2016 smo bili s strani ekskluzivnega zastopnika za robotski sistem da Vinci obveščeni, da bodo, skladno s pogodbo, zagotavljali vzdrževanje sistema in dobavo potrošnega materiala do konca leta 2017. Posledično to pomeni potrebo po nabavi novega sistema v vrednosti preko 2 milijona evrov, ki pa jih Splošna bolnišnica Celje nikakor ne more zagotoviti sama, na to pa smo opozorili tudi Ministrstvo za zdravje in ZZZS. S tem se nakazuje možnost, da Republika Slovenija izgubi vrhunsko tehnologijo, ki je nedvomno pomembno prispevala h kakovosti slovenskega zdravstva, nedvomno pa se bodo poslabšale tudi možnosti zdravljenja pri delu slovenske populacije, kjer je rak prostate najpogostejši rak,« dodaja asist. mag. Franc Vindišar, dr. med., strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje.

Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko

Mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije poudarja: »Urološki bolniki smo močno razočarani nad institucijami sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenih zavodov, ki bi se morali bolj resno lotiti obravnave uroloških bolnikov. Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko, ki močno posega v kvaliteto življenja posameznika in močno zmanjšuje kakovost vsakdanjega življenja,« in dodaja: »Društvo uroloških bolnikov je že pred več kot dvema letoma opozorilo na dolge čakalne vrste, ki v primeru raka prostate znašajo tudi do tristo dni, na potrebo po robotskih operacijah ter na pomanjkanje števila urologov, vendar se v tem času ni ustrezno ukrepalo. V tem času urološki bolniki niso bili nikoli uvrščeni na prioritetne sezname reševanja ali v posebej financirani prioritetni program Ministrstva za zdravje ali ZZZS.«

»Slovenijo je prehitela epidemiološka situacija. Prebivalstvo se je v zadnjih treh desetletjih postaralo hitreje, kot so to pričakovali načrtovalci zdravstva. Medtem ko se vsak teden ena od bolnišnic v Evropi na novo odloči za vpeljavo robotskega sistema, bomo mi ob koncu tega leta morda izgubili edini robotski sistem za operacijo raka prostate. Sedemnajst let po uvedbi te napredne tehnologije v Evropi pa se ZZZS pravda za ceno robotsko asistirane operacije z za enkrat edinim izvajalcem te tehnologije v Slovenije. Stroka predlaga, da se nemudoma poveča sistematizacija mest za urologe, povečajo operativne kapacitete, zgosti mrežo urologov in postavi urološko specialistično ambulanto na primerni nivo, podobno kot pri ginekologiji,« poudarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine, predstojnik katedre za interno medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani in dosedanji predsednik Slovenskega zdravniškega društva poudarja: »Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva, ki je najstarejša strokovna organizacija medicinskega poklica, je bilo ves čas namenjeno vzdrževanju visoke ravni kakovostnega delovanja slovenskih zdravnikov. Poleg tega je društvo ves čas izpostavljalo pomen moralno-etičnih načel pri zagotavljanju zdravstvenega varstva. Upam si trditi, da je društvo tudi v zadnjih letih sledilo tem temeljnim principom in se borilo za strokovnost in etično brezhibnost našega delovanja. Prepričan sem, da bo tako delovalo tudi pod novim vodstvom.«

Slovensko zdravniško društvo bo odslej delovalo pod vodstvom prof. dr. Radka Komadine, dr. med., spec. splošne in travmatološke kirurgije iz Splošne bolnišnice Celje, ki je do sedaj opravljal funkcijo generalnega sekretarja Slovenskega zdravniškega društva. »Iskreno sem vesel za izkazano zaupanje, hkrati pa se zavedam velike odgovornosti, ki jo prinaša vodenje Slovenskega zdravniškega društva. Tudi v prihodnje si bomo v društvu seveda prizadevali za strokovno delovanje, obravnavanje aktualne problematike na področju medicinske stroke in mednarodno povezovanje. Želim si, da društvo tudi v prihodnje ostaja osrednja in od drugih zdravniških organizacij neodvisna izobraževalna organizacija ter ločena od aktualne politike,« je ob izvolitvi povedal prof. dr. Komadina.

V okviru Slovenskega zdravniškega društva pričela delovati Medicinska akademija SZD

»Ustanovitev Medicinske akademije Slovenskega zdravniškega društva je bil nujen in potreben korak za strokovno obravnavo in odziv na aktualne teme z medicinskega področja. Medicinske akademije, ki delujejo v okviru medicinskih združenj, so v tujini nekaj običajnega, zato je bil čas, da jo ustanovimo tudi v Sloveniji. V njen strokovni in etični vrh bodo strokovnjaki izbrani na podlagi dolgoletnih izkušenj v medicinski stroki ter mednarodne odličnosti in uspehov,« poudarja prof. Komadina.