Pričela se je 155. redna letna skupščina Slovenskega zdravniškega društva.

Ljubljana, 19. oktober 2018 – V Ljubljani se je pričela 155. redna letna skupščina Slovenskega zdravniškega društva, osrednji dogodek medicinske stroke. Letos bo posvečena pripravi strokovnih priporočil ter vplivu noveliranih zdravstvenih zakonov na kakovost in varnost zdravnikovega dogodka. Govorci so na odprtju skupščine opozorili tudi na potrebo po strateških rešitvah, ki bodo pripomogle k razvojnim spremembam zdravstvenega sistema.

Mag. Dejan Židan, predsednik Državnega zbora je poudaril: »V prihodnje so potrebne razvojne spremembe, ki bodo prebivalcem Republike Slovenije zagotovile vsem dostopno in kakovostno javno zdravstvo, ki je dobro upravljano ter ustrezno financirano. Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno mesto,« in opozoril na nujne spremembe v zdravstvenem sistemu: »Zdravstvena služba mora biti dostopna, učinkovita in varna. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Financiranje zdravstva naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve. Za zdravje državljank in državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa posodobiti zdravstveni sistem iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika. Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu. Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave. Čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne čase čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami. Kot član koalicije zagotavljam, da bo naslednja štiri leta zdravstvo vsekakor prioriteta.«

»Slovenski zdravstveni sistem je dober, vendar potrebuje nadgradnjo, da bo še boljši. Nekatero zakonodajo, ki se je izkazala za neživljenjsko in v praksi neizvedljivo bomo nadgradili. Pri spremembah bomo sodelovali z vsemi, tako civilno družbo kot zbornicami. Na Ministrstvu za zdravje pa računamo tudi na podporo državnega zbora in strank v koaliciji. Iščemo rešitve, ki bodo optimalne za pacienta, zanje pa potrebujemo konsenz,« je poudarila asist. mag. Pia Vračko, dr. med., državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje.

Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva je spregovoril o izpostavljenih temah 155. redne letne skupščine Slovenskega zdravniškega društva: »Veseli me, da se bomo v okviru letošnje strokovne teme posvetili pripravi strokovnih smernic in priporočil ter njihovemu vplivu na vsakdanje delo zdravnikov in zobozdravnikov. Stanovska tema letošnjega srečanja pa bo posvečena vplivu noveliranih zdravstvenih zakonov na kakovost in varnost zdravnikovega dela, s katero želimo javnost, predvsem pa oblikovalce zdravstvene politike, opozoriti, da so zadnje novele zakonov s področja zdravstva po mnenju stroke potrebne dopolnitev ter ogrožajo varnost našega dela. Pomembno je, da stroka nenehno opozarja na problematiko znotraj zdravstvenega sistema in tako vpliva na prioritete v zdravstvu.«

»Zdravniške organizacije se redno srečujemo in smo zelo povezane, ko gre za uveljavljanje skupnih interesov v javnosti. Še vedno pa se v javnosti premalo govori o našem dobrem prispevku k zdravstvu in uspehih, poudarja in ponavlja pa se negativne informacije. Tudi na tem področju potrebujemo pomoč Ministrstva za zdravje,« je poudarila dr. Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in dodala: »Zakonodaja, sprejeta rokohitrsko v prejšnjem mandatu, povzroča težave, kar smo zdravniki napovedali, zdaj pa občutimo  na svoji koži tako zdravniki kot pacienti. Smo pa dobili možnost za sistemski nadzor, ki naj bi odkrival napake v sistemu, in zato – nekoliko paradoksalno – deloval povezovalno. Upam, da zato v prihodnje ne bomo več govorili o krivdi posameznega zdravnika, temveč o opravljeni presoji postopkov zdravljenja in ugotovljenih nepravilnostih.«

Ljubljana, 17. julij 2018 – Slovensko zdravniško društvo tako kot ostale zdravniške organizacije opozarja na neustrezno reševanje problematike otroške srčne kirurgije v Sloveniji in ostale ukrepe v zdravstvu, ki vodijo v razvrednotenje dela slovenskih zdravnikov in povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu.

V Slovenskem zdravniškem društvu spremljamo dogajanje v povezavi z ustanovitvijo Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni in ukrepe glede reševanja kadrovskih izzivov. Dejstvo, da bodo tuji zdravniki, ki v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi odhodov domačih strokovnjakov, za svoje delo dobili neprimerno višje plačilo od domačih specialistov, je popolnoma nesprejemljivo. Slovenski zdravniki tudi ne morejo opravljati vloge prevajalcev, saj takšno delo vodi v napake, ki lahko ogrozijo zdravje pacientov. Rešitve, ki jih sprejema vlada, so zgolj hitri poskusi reševanja nastalega stanja na področju otroške srčne kirurgije, na katerega stroka opozarjala že dalj časa. Posledice takšnih ukrepov bodo povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu in množično odhajanje mladih zdravnikov v tujino, specialistov, ki jih zdravstveni sistem še kako potrebuje. Težave pri vzpostavitvi delovanja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni pa so sedaj tudi v praksi pokazale na nesmiselne rešitve novo sprejetega Zakona o zdravstveni dejavnosti, na katere smo zadnje leto opozarjale vse zdravstvene organizacije.

»Sedanji ukrepi vlade vodijo v poniževalno razvrednotenje zdravniškega dela. Zadnje poteze zdravstvene politike panično mašijo razpoke, na katere smo opozarjali že v času sprejetja noveliranih zdravstvenih zakonov in predvideli, da vodijo v rušenje zdravstvenega sistema. V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je takoj potrebno izboljšati pogoje za delo slovenskih zdravnikov. Ob sedanjih razmerah nosilci zdravstvene dejavnosti vsekakor ne moremo več zagotavljati strokovno varnega dela,« opozarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Na Forumu Koordinacije zdravniških organizacij, ki je danes potekal v Domus Medica, so zdravniške organizacije – Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), Slovensko zdravniško društvo (SZD), FIDES – sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZ) – izpostavile akutne probleme našega zdravstvenega sistema z vidika zdravnikov, opozorile na problematiko zdravstvene reforme, ki je prinesla vrsto negativnih posledic, med njimi daljše čakalne dobe, ki spodbujajo nasilje nad zdravniki, ter zahtevale ukrepanje za izboljšanje zdravstvenega sistema in več vlaganja v dotrajano zdravstveno infrastrukturo. Najtežje bolni bolniki se namreč zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija). Ponovno je bilo slišati tudi poziv k ukinitvi koncesij in postavitvi jasnih pravil za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, kar je temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro.

Zdravniki bi morali imeti odločilno vlogo pri pripravi ključnih zakonskih sprememb

O izgubljeni priložnosti za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu in izrivanju zdravnikov in zobozdravnikov iz odločevalskih procesov je spregovorila dr. Zdenka Čebašek – Travnik, predsednica ZZS, ki je poudarila»Vsi zdravstveni sistemi, ki so usmerjeni v resnično skrb in kakovostno zdravljenje pacientov, pri uvajanju sprememb upoštevajo mnenja zdravnikov in zobozdravnikov. V Sloveniji imamo v Zakonu o zdravniški službi zapisano, da Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje pri pripravi zakonov, dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Izkušnje v mandatu zadnje vlade pa kažejo, da se je mnenje zdravnikov in Zdravniške zbornice Slovenije pri pripravi ključnih zakonskih sprememb ignoriralo ali se je pripravila zakonska sprememba v nasprotju s tem. Komu takšno ravnanje koristi, bomo videli kmalu: v podaljšanih čakalnih vrstah, v še večjem odhajanju mladih zdravnikov v tujino in ven iz javnega zdravstvenega sistema. Slednje tudi zaradi nedomišljenih in slabo delujočih rešitev »e-zdravja«, ki jemljejo zdravnikom in zobozdravnikom dragoceni čas, ki je že tako skopo odmerjen za posameznega pacienta.«

O vzpostavitvi odškodninskega sklada in uvedbi nekrivdnih odškodnin je Peter Renčel, pravnik na ZZS, izpostavil: »Zdravniška zbornica predlaga, da se z zakonom vzpostavi delovanje sklada, iz katerega bi se bolnikom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi temeljilo na tako imenovanem »no-fault« ali nekrivdnem načelu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca zdravstvenih storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem. Takšen sistem povračila škode za primere neugodnih izidov zdravljenja pozna več držav, v Evropi so to skandinavske države.«

Vlaganje v bolnišnično infrastrukturo popolnoma ustavljeno

»Čeprav je bila ena glavnih usmeritev vladne koalicije ohranjanje in razvijanje javnega zdravstva, je v času vlade prišlo do nadaljevanja razkrajanja in neorganizacije javnega zdravstva. Če zdravniki še vzdržujemo strokovni nivo, pa to ne drži za management zdravstvenih ustanov oziroma zavodov. Kot je nastala bančna luknja, je nastala tudi luknja v infrastrukturi in opremljenosti bolnišnic. V zadnjih dvajsetih letih se je popolnoma ustavilo vlaganje v bolnišnično infrastrukturo. Po dolgih mukah so se gradili objekti in prenavljali oddelki le, če je to zahtevala civilna iniciativa in so bili deležni medijske pozornosti (hematologija, onkologija, pediatrija) ali pa so zagotovljena evropska sredstva (urgentni centri, kjer pa ni bilo načrtovanih potrebnih kadrov). Vlada, stranke in pooblaščenec za bolnikove pravice se ukvarjajo le s čakalnimi dobami, ki jih želijo skrajševati in se ob tem ne zavedajo, da v bolnišnicah enostavno ni dovolj prostora za vse bolnike, ki jih želijo operirati in pregledati. Ukvarjali so se že s problematiko prenapolnjenosti zaporov, nihče pa ni pogledal v bolnišnice in v kakšnih pogojih se zdravijo bolniki oziroma delajo zdravstveni delavci. V zdravstvenih ustanovah ni več možno zagotoviti izolacije za bolnike, ki imajo okužbe. Najtežje bolni bolniki se zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija),« je o odsotnost vizije na področju zdravstvene infrastrukture v pisni izjavi poudarila doc. dr. Maja Šoštarič, predsednica Glavnega strokovnega sveta SZD. Dodala je še»Vlada je zmogla le omejevati delo zdravnikov tako v javnih kot v zasebnih zavodih in nima načrta, kako prekiniti nadaljnje propadanje zdravstva ter preusmeriti denar iz neracionalne porabe za zdravljenje bolnikov.«

O dehumanizirani obravnavi bolnikov, temni plati e-medicine in krizi vrednot je spregovoril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva»Na Ministrstvu za zdravje se niso zavedali posledic, ki jih prinaša uvedba elektronskega sistema v zdravstvo. Zdravniki se na spremembo sistema nismo imeli možnosti pripraviti, posledično pa se podaljšuje čas obravnave posameznega pacienta. Elektronski sistem s seboj prinaša tudi krizo vrednot. Obravnava pacientov je postala neosebna in mehanska. Zdravniki smo se primorani ukvarjati z elektronskim sistemom ter vse večjim številom kompleksnih elektronskih podatkov, pri tem pa nam zmanjkuje čas za bolnike in oseben pristop, ki ga ti potrebujejo.«

Izpostavil je tudi novelirano zdravstveno zakonodajo, ki ji Slovensko zdravniško društvo nasprotuje: »Posodabljanje zdravstvenega sistema s hitropoteznimi povrhnjimi, oblikovnimi potezami v obliki petih noveliranih zakonov s področja zdravstva se odhajajoči ministrici ni posrečilo. Strokovni parlament in Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva sta že jeseni 2017 napovedala, da nedomišljene in na hitro sprejete zakonske spremembe v resnici vodijo v drugo smer od zaželene. In sicer v zmanjševanje dostopnosti, strokovne varnosti in strokovne kakovosti, verjetno pa so tudi v nasprotju z evropsko zakonodajo in slovensko ustavo. Zakon o pacientovih pravicah trenutno vodi v možnost strokovnih napak in bolniku v resnici ni prijazen, nosilce zdravstvene dejavnosti pa postavlja v težak položaj ponavljajočih se konfliktov z nezadovoljnimi bolniki.«

Nagrajevanje zdravnikov in nujna vzpostavitev standardov in normativov

O sodobnem plačnem sistemu in nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov iz naslova kvantitete in/ali kvalitete je Konrad Kuštrin, predsednik sindikata FIDES, izpostavil: »Po desetih letih od uvedbe enotnega plačnega sistema, t.i. samoupravnega sporazuma o plačah, v katerem ni pomembno to, koliko in kako posameznik dela, politika očitno še ni doumela, da je treba nagrajevanje zaposlenih korenito spremeniti, če želimo slediti sodobnim evropskim praksam in v državi obdržati sposoben kader. Do sedaj je bila naloga vladajočih politik predvsem to, kako ta sistem, ki je bil s parcialnimi dogovori s posameznimi poklicnimi skupinami načet že pred časom, za vsako ceno ohraniti pod pretvezo zagotavljanja socialnega miru. Dogodki pred odstopom aktualne vlade dovolj zgovorno pritrjujejo ničkolikokrat izraženim stališčem FIDES-a, da je ta plačni sistem anomaličen in kot tak vir splošnega nezadovoljstva vseh, zaposlenih, delodajalcev in zaradi neučinkovitosti ne nazadnje tudi uporabnikov storitev.«

Opozoril je še: »Ker so standardi in normativi predpogoj za merjenje učinkovitosti posameznikovega dela, je zdravniška stroka že leta 2011 izdala Modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. Ob napovedi stavke so standardi in normativi za delo zdravnikov in zobozdravnikov v letu 2017 postali pravica in dolžnost zdravnika/zobozdravnika, zapisana v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS. FIDES je že konec leta 2015 vladi ponudil celovit predlog nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, katere uveljavitev pa terja tudi zakonske spremembe, ki jih vlada v odstopu očitno ni bila sposobna realizirati, zato pričakujemo, da se bo nova vlada z vso resnostjo in odgovornostjo čim prej lotila tega vprašanja.«

Bojan Popovič, pravni svetovalec FIDES-a, pa je o standardih in normativih za delo zdravnikov in zobozdravnikov ter o zdravstveni reformi kot predpogoju za uveljavitev standardov in normativov, ki bi prinesli boljšo zdravstveno oskrbo pacientov v praksi, povedal: »Slovenski zdravstveni kazalci niso v evropskem merilu pravzaprav nič tako posebnega, da bi nam kdorkoli zavidal. Imamo nekaj dobrih rezultatov, kot na primer nizko umrljivost dojenčkov in otrok v prvem starostnem obdobju, a obstajajo mnogi kazalci, kjer nismo tako dobri, kot na primer stanje na področju alkoholizma, debelosti, preživetja po miokardnem infarktu, na področju raka, opitosti pri mladostnikih itd. Imamo slabo stanje na področju števila invalidskih upokojitev. Uspeli smo doseči evropsko povprečje glede pričakovane življenjske dobe, še vedno pa šepamo pri pričakovanem številu let zdravega življenja. Res je, da so čakalne dobe prisotne v skoraj vseh javnih zdravstvenih sistemih, vendar bomo težko našli evropsko državo, kjer bi to področje tako zelo ušlo nadzoru. Imamo absurdno visoko stopnjo bolniških odsotnosti zaradi čakanja na operacije. O bistvu težav slovenskega zdravstva pa najbolje priča podatek, da smo močno nadpovprečni med OECD-državami po številu mamografij, a podpovprečni pri preživetju raka dojke: imamo nadpovprečno dostopno diagnostiko in podpovprečno korist od nje.«

Povedal je še: »Zanimivo je predvsem to, da nismo bolj bolni kot v preteklosti in da se ne financira manj programov kot v preteklosti, zato je težko razumeti, zakaj vsakokratna politika meni, da je v prvi vrsti treba povečati količine zdravstvenih storitev. Zelena knjiga, ki je še vedno podlaga za obračunski model, izvira izpred skoraj 40 let, iz časov, ko je še nekako veljalo, da sta boljša razvitost javne zdravstvene mreže in dostopnost čim večjega števila zdravstvenih storitev glavna predpogoja za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.

Današnje mednarodne analize pa kažejo, da zdravje prebivalstva predvsem močno korelira z BDP. Visok vpliv ima tudi količina sredstev za zdravstvo, vendar precej blizu sledita izobrazba in dohodek prebivalstva. To se lepo kaže tudi v Sloveniji: razvitejši zahodni del nima boljšega ali bolje financiranega zdravstva, pa ima kljub temu boljše zdravstvene kazalce. Dandanes v Evropi ni več problem v tem, da bi imeli premalo bolnišnic ali da bi imeli prebivalci predaleč do zdravnika ali da si ga finančno ne bi mogli privoščiti. Problem je, da ta, načeloma dobro dostopen javni zdravstveni sistem, pacientom ne ponuja na optimalen način tistega, kar je za ohranitev zdravih let življenja in zmanjšanje obolevnosti ključno: pacienti relativno lahko pridejo do storitve, vendar z njo ne rešijo problema, ki ga imajo.

Če zdravnika na primarni ravni silimo, da vpiše 2000 pacientov in več, bo pacient izbranega zdravnika formalno sicer imel, vendar ta ne bo imel nikoli dovolj časa, da prisluhne njegovemu problemu. Raje ga bo praktično neobdelanega poslal k specialistu sekundarne ravni, ki ga sistem spet sili, da sprejme po 50 ambulantnih pacientov in se nobenemu prav ne posveti. Z vidika števila storitev je sistem produktiven: pacientu ponuja dva specialista in dva tima, od katerih pa nobeden nima časa, da bi problem zares poskušal rešiti. Zato imamo težave s ponovnimi obiski na vseh ravneh: nerešena težava pomeni, da se pacient neprestano vrača v zdravstveni sistem z isto težavo; sistem producira čedalje več storitev, a z vidika rešitve pacientove težave ostaja neučinkovit. Modra knjiga standardov in normativov logiko delovanja javnega zdravstva postavlja na glavo: delno sicer res zahteva več zdravnikov, zlasti na primarni ravni, vendar v prvi vrsti meri na to, da bi bila pot pacienta do prave storitve čim krajša in čim hitrejša.«

Potrebno je ukiniti koncesije in ohraniti zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti

»Ljudje ne maramo omejenih možnosti. Pravica do izbire in možnost, da lahko izberemo, je v monopolnem sistemu omejena. Imamo le eno možnost za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država s sprejeto zakonodajo daje privilegij javnemu zdravstvu in pri tem kot javno misli le javne zavode. To za naše paciente, okoli katerih bi se svet moral vrteti, ni dobro. Zasebni zdravniki in zobozdravniki smo najpreglednejši del slovenskega zdravstva. Pri nas ni korupcije, sami poskrbimo za prostore in opremo ter smo najbolj nadzorovani del zdravstva. Predvsem pa vemo, da smo v službi zaradi pacientov in ti pri obravnavi to praviloma občutijo. Ukinitev koncesij in jasna pravila za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti so temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro. In pacienti si to zaslužimo!« je potrebo po ukinitvi koncesije in ohranitvi zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti izpostavil Igor Dovnik, predsednik SZZZZS.

Bolnikom so poleg alopatske oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi alternativni pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Do nedavnega so se z zdravilstvom ukvarjali le redki posamezniki, ki niso imeli usmerjene medicinske izobrazbe, v zadnjem času pa se z zdravilstvom ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. Še nedolgo nazaj je bilo ukvarjanje z zdravilstvom zdravnikom prepovedano, v zadnjem času pa so se stališča zakonodajalcev spremenila do te mere, da je ukvarjanje zdravnika z zdravilskimi metodami povsem dopustno. Zdravniki, ki delujemo v okviru Slovenske medicinske akademije in Slovenskega zdravniškega društva, temu odločno nasprotujemo. Tudi pri nas medicina in zdravilstvo zahtevata jasno opredelitev, predvsem pa je potrebno vzpostaviti strog nadzor nad izvajanjem zdravilstva, kot so to naredili v nekaterih zahodnoevropskih državah.

Medicina in zdravilstvo sta dve popolnoma različni metodi. Zdravnik pri svojem delu uporablja metode, ki so preiskušene in podprte z znanstvenimi dokazi. Zdravstvena dejavnost zahteva dolgotrajno in obsežno izobraževanje ter sprotno preverjanje učinkov zdravljenja, medtem ko se zdravilci ravnajo po občutku in brez znanstvenih podlag o upravičenosti in učinkovitosti njihovega ravnanja. Na voljo tudi ni nadzorovanih in kontroliranih raziskav, ki bi nedvoumno potrdile dolgoročno učinkovitost zdravilskih postopkov. Zato sta vloga zdravnika in zdravilca nezdružljivi.

Šibka točka zdravilstva je tudi pomanjkljiv nadzor nad izvajanjem te dejavnosti, zato je zdravilec lahko vsakdo, ki se za to odloči. Seveda pa to ne opravičuje zahteve, da naj bi se z zdravilstvom ukvarjali zdravniki, razen morda le v redkih primerih, ko za neko metodo obstajajo vsaj preliminarni dokazi o njeni učinkovitosti.

prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije

prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva

Slovensko zdravniško društvo opozarja, da je bilo delo skupine na Ministrstvu za zdravje, namenjeno pripravi zakonskih sprememb na področju zdravilskih metod zdravljenja, v nasprotju s stališči Glavnega strokovnega sveta SZD. Zakon predvideva, da bi naj zdravilske metode vključile v zdravniško prakso. V društvu poudarjamo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična. Z njihovo uporabo bi lahko zdravnik, kljub poznavanju učinka placeba, zavajal bolnika. Nasprotujemo, da bi zakonodajalec zdravilske metode priključil zdravniškemu poklicu.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire. Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom po pravilih medicinske znanosti in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi z metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma Glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je zdravniku za zdravljenje svojega bolnika uporabljati metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Urgentne centre se zlorablja za čim hitrejši dostop do specialističnega izvida

V okviru dvanajstih slovenskih bolnišnic trenutno deluje deset urgentnih centrov, ki se soočajo s pomanjkljivo opremljenimi prostori, preobremenjenostjo in premajhnim številom strokovnega osebja. Kljub opozarjanju strokovnjakov, danes še vedno veliko število posameznikov izkorišča storitve urgentnih centrov za obravnave, ki niso nujne, z namenom hitrejšega dostopa do zdravstvenih storitev. S tem pa otežuje delo specialistov urgentne medicine, ki jih je v Sloveniji občutno premalo.

Dr. Roman Košir, predstojnik urgentnega centra UKC Maribor poudarja: »Na državnem nivoju bo potrebno poenotit delo v urgentnih centrih, do konca bo potrebno zgraditi tudi informacijski sistem. Največji problem pa predstavlja kadrovska zasedba. Potrebujemo od 200 do 300 specialistov urgentne medicine, ki so nosilci zdravstvene dejavnosti, da bomo zapolnili kadrovske vrzeli. Trenutno pospešeno izobražujemo specialiste, bomo pa pri reševanju problematike potrebovali tudi podporo države.«

»Pravkar so bili odprti novi prostori internistične in nujne prve pomoči UKC Ljubljana. Sedaj pa pregledujemo in usklajujemo načrte za izgradnjo urgentnega kirurškega bloka. Verjamemo obljubam, da bodo sredstva zagotovljena in upam, da bomo v novem kirurškem centru UKC Ljubljana z delom priželi že leta 2020,« poudarja doc. dr. Anže Kristan, dr. med., vodja urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana in dodaja: »Urgentni centri so se ponekod zgodili prezgodaj, ker je gradnja stavbe hitrejša kot je sprememba sistema, miselnosti in kadrovske zasedbe.«

»Beležimo vsaj 640 000 obiskov dežurne službe na primarnem nivoju na leto. Pri čemer je kritično bolnih, ki obiščejo urgenco, le 5 odstotkov. Večina bolnikov, ki obiskujejo dežurno službo, se zaveda, da niso “kritično bolni”, a ne morejo oziroma nočejo počakati do obiska pri izbranem osebnem zdravniku. Tako velik obisk dežurnih služb jasno kaže na preslabo dostopnost do osebnih zdravnikov,« poudarja asist. Gregor Prosen, dr. med. iz ZD Maribor, predsednik sekcije za urgentno medicino SZD in dodaja: »Prebivalce Slovenije je potrebno informirati, da so urgentni centri in klic na številko 112 vstopna vrata za oskrbo kritično bolnih in poškodovanih. Torej so namenjeni tistim, ki lahko zaradi svojega stanja izgubijo življenje. Urgentni centri pa vsekakor niso poliklinike.«

»Stroka je dolžna sistem urgentnih centrov nadgrajevati in posodabljati. V prihodnje nas čaka še dograditev pediatričnih urgentnih centrov, ki trenutno delujeta samo v Ljubljani in Splošni bolnišnici Celje. Otroci potrebujejo potrebne prostore in posebno obravnavo. Žal ni vsem otrokom po Sloveniji omogočen takojšen dostop do pediatrične urgence, zato upam, da bomo kmalu sistem pediatrične urgence uspeli nadgraditi. Seveda pa bo za to morala imeti posluh tudi država,« opozarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Doc. dr. Tomaž Smrkolj, dr. med., predstojnik kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana dodaja: »Imamo veliko bolnikov in malo urologov, to se pozna tudi pri delu urgence in nujne medicinske pomoči s področja urologije. Sprašujemo se kako bodo obravnavani urološki bolniki, ko bomo imeli urgentni center v Ljubljani. Skrbi nas, da se bo zlorabljal za hiter dostop do specialističnega izvida.«

Stroka enotna glede podpore cepljenju

Cepljenje je varen in učinkovit javnozdravstveni ukrep, ki ga podpira celotna medicinska stroka. Vendar pa se v Sloveniji precepljenost proti otroškim nalezljivim boleznim zmanjšuje, kar je zaskrbljujoče, saj je delež precepljenosti pri nekaterih boleznih že padel po kritično mejo. Zato Slovenska medicinska akademija v četrtek, 22. junija, ob 15. uri v Domus Medica organizira posvet o cepljenju, na katerem bodo strokovnjaki razpravljali o možnih rešitvah, s katerimi bi povečali precepljenost in s tem preprečili večje izbruhe nalezljivih bolezni tudi pri nas.

»V Slovenski medicinski akademiji smo se odločili, da organiziramo posvet o cepljenju z namenom, da predstavimo strokovne podlage v prid cepljenju, psihosociološke in pravne vidike cepljenja. Cepljenje je namreč najbolj učinkovita metoda preprečevanja nalezljivih bolezni, ki je v razvitem svetu praktično izkoreninila nekatere smrtno nevarne nalezljive bolezni. Žal pa je v zadnjem obdobju prišlo tudi v Sloveniji na račun širjenja dezinformacij do upada precepljenosti otrok, ki je že na kritični meji. Ustvarjeni so pogoji za pojav epidemij bolezni, ki so lahko smrtno nevarne. Zato želimo splošni in delu strokovne javnosti nedvomno sporočiti, da je cepljenje temeljna metoda preprečevanja določenih nalezljivih bolezni in bi z ukinitvijo cepljenja nastala ogromna zdravstvena škoda, umrljivost prebivalstva pa bi se pomembno povečala,« poudarja prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL in predsednik Slovenske medicinske akademije.

»Nalezljive bolezni niso stvar preteklosti, niti niso omejene nanerazvite države. So eden od pomembnih vzrokov smrti otrok po vsem svetu. Pojavi ošpic, otroške paralize, nevarne bakterijske pljučnice in meningitisa ter nepopravljive posledice, ki jih te bolezni pustijo na zdravju, so nenehen opomin in slaba vest družbe. Zadnji dve stoletji sta prinesli izjemen razvoj na področju cepiv, zato pri nas danes mnogih nalezljivih bolezni skoraj ni več. A spomin bi moral ostati in nas opominjati, da se mnoge bolezni zlahka vrnejo, če jim bomo to pustili, saj je svet postal tako majhen, da je pojav nalezljive bolezni na enem koncu sveta lahko v trenutku grožnja za ves svet,« opozarja prim. izr. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, in dodaja: »Cepljenje je v prvi vrsti usmerjeno na prebivalstvo kot celoto in ne na posameznike, zato se učinki velikokrat odrazijo šele na prihodnjih generacijah, posamezniki, ki so »danes« vključeni v program cepljenja, pa zato lahko dobijo občutek, da je program nepotreben, jim predstavlja zgolj breme in nerazumno odpovedovanje. Napori, ki jih je treba vlagati v uresničevanje ciljev preventive in krepitev zaupanja v zdravnike, cepiva in sistem zahtevajo veliko mero vztrajnosti in vzdržljivosti, rezultat pa je mogoče doseči le, če se v tem povežejo stroke in obenem celotna družba.«

Cepljenje je pravica in privilegij otroka

»Pediatri na primarni ravni in zdravniki šolske medicine smo najštevilčnejši izvajalci cepljenja. V zadnjih desetih letih z zaskrbljenostjo spremljamo upadanje precepljenosti v Sloveniji pod kritično raven in na to glasno opozarjamo. Po Zakonu o nalezljivih boleznih je pri nas cepljenje proti določenim boleznim obvezno, vendar imamo v svojih ambulantah vedno več staršev in otrok, ki zavračajo cepljenje zaradi nezdravstvenih razlogov. Naša obsežna, dolgotrajna in večkratna strokovna in filozofska pojasnjevanja o pomenu cepljenja, vnovična vabljenja na cepljenje in prijavljanje necepljenih na zdravstveni inšpektorat ne doprinesejo bistveno k višji precepljenosti. Cepljenje je pravica in privilegij otroka in ne samo skrb in prisila pediatra in šolskega zdravnika, tako kot je kultura cepljenja javnozdravstveni interes države in njenih prebivalcev,« poudarja Mojca Ivankovič Kacjan, dr. med., spec. pediatrije iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru.

Pomembno je cepljenje v vseh življenjskih obdobjih

“V vseh življenjskih obdobjih je preventiva zelo pomembna, tako tudi cepljenje, ki prispeva k zmanjševanju obolevnosti in ohranjanju dobrega zdravja. Nacionalni program cepljenja otrok in mladostnikov je univerzalen, za vse otroke in mladostnike brezplačen in vključuje cepljenja proti enajstim nalezljivim boleznim. Za odrasle program predpisuje cepljenje proti tetanusu vsakih 10 let in priporoča številna cepljenja, posebej v primeru zdravstvenih ali epidemioloških indikacij. Za starejše so posebej priporočljiva cepljenja proti gripi, pnevmokoknim okužbam, pasavcu, pa tudi proti tetanusu in klopnemu meningoencefalitisu. Pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem je zelo pomembno vzdrževanje visoke precepljenosti otrok, pa tudi zvečanje precepljenosti v primeru priporočenih cepljenj za otroke, odrasle in starejše, kjer je precepljenost nizka,” dodaja dr. Marta Grgič Vitek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja.

Slovensko zdravniško društvo je v okviru posveta Združenja za homeopatijo, ki je danes potekal v Cankarjevem domu, predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. V društvu poudarjajo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire.

Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta 2016 in sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je, da zdravnik pri zdravljenju svojega bolnika uporablja metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Zaradi raka prostate vsako leto na novo zboli približno 1.300 Slovencev, umre pa jih približno 350. Kljub temu, da število obolelih pri nas narašča, je v Sloveniji še vedno premalo urologov in zgolj en robotski sistem da Vinci za operacije raka prostate, ki mu kmalu poteče licenca. Za zmanjševanje čakalnih dob bi v Sloveniji potrebovali od 70 do 75 specialistov urologije, v sistemu pa jih trenutno deluje le od 45 do 50.

»V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je za razširitev mreže urologov in izboljšanje stanja na področju urologije, nujno potrebna ustanovitev samostojnega razširjenega strokovnega kolegija (RSK), ki ga je Ministrstvo za zdravje odobrilo v lanskem septembru, vendar še vedno ni realiziran. Trenutno tako v Sloveniji ni nobenega strokovnega telesa za področje urologije, ki je priznano s strani vlade, in bi odločalo o urološki dejavnosti, mreži urologov v Sloveniji, uvedbi novih metod ter financiranju diagnostičnih in terapevtskih postopkov,« opozarja asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med., predsednik Združenja urologov Slovenije iz UKC Maribor.

Asist. Bojan Štrus, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za urologijo, UKC Ljubljana poudarja: »Soočamo se z izrazito dolgimi čakalnimi dobami, v primeru karcinoma prostate ta znaša približno leto dni. Kljub staranju prebivalstva in boljše diagnostike, pa naše kapacitete žal že deset let ostajajo iste. Soočamo se tudi s pomanjkanjem operativnih prostorov, še posebej v dopoldanskem času, in strokovnega kadra, zato tudi z dodatnim delom in izvajanjem rednega operativnega programa ob sobotah, ne uspemo zmanjšati čakalnih vrst,« in dodaja: »Rešitev bi bila zagotovo ustanovitev še enega kliničnega oddelka za urologijo na drugi lokaciji.«

Robotski sistem da Vinci še vedno le v Splošni bolnišnici Celje

»Robotsko asistirana radikalna prostatektomija je odstranitev celotne rakasto spremenjene prostate. Opravi se jo s pomočjo robotskega sistema da Vinci, ki omogoča izvedbo posega skozi nekaj majhnih rezov. Ker robot omogoča bolj natančno preparacijo tkiv, bolniki hitreje okrevajo, hitrejša pa je tudi povrnitev sposobnosti zadrževanja urina in erektilne funkcije. Teh prednosti ni mogoče zagotoviti vsakemu bolniku, saj je izvedba posega odvisna od bolnika, stanja bolezni in izkušenosti operaterja,« poudarja Sandi Poteko, dr. med., spec. urologije, predstojnik Oddelka za urologijo iz Splošne bolnišnice Celje in do nedavnega tudi predsednik Združenja urologov Slovenije.

Splošna bolnišnica Celje je robotski sistem da Vinci v vrednosti 1,7 milijona evrov z vključenim DDV nabavila aprila 2010. Od takrat do konca leta 2016 je bilo s sistemom da Vinci opravljenih 1.451 operacij.

»Jeseni 2016 smo bili s strani ekskluzivnega zastopnika za robotski sistem da Vinci obveščeni, da bodo, skladno s pogodbo, zagotavljali vzdrževanje sistema in dobavo potrošnega materiala do konca leta 2017. Posledično to pomeni potrebo po nabavi novega sistema v vrednosti preko 2 milijona evrov, ki pa jih Splošna bolnišnica Celje nikakor ne more zagotoviti sama, na to pa smo opozorili tudi Ministrstvo za zdravje in ZZZS. S tem se nakazuje možnost, da Republika Slovenija izgubi vrhunsko tehnologijo, ki je nedvomno pomembno prispevala h kakovosti slovenskega zdravstva, nedvomno pa se bodo poslabšale tudi možnosti zdravljenja pri delu slovenske populacije, kjer je rak prostate najpogostejši rak,« dodaja asist. mag. Franc Vindišar, dr. med., strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje.

Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko

Mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije poudarja: »Urološki bolniki smo močno razočarani nad institucijami sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenih zavodov, ki bi se morali bolj resno lotiti obravnave uroloških bolnikov. Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko, ki močno posega v kvaliteto življenja posameznika in močno zmanjšuje kakovost vsakdanjega življenja,« in dodaja: »Društvo uroloških bolnikov je že pred več kot dvema letoma opozorilo na dolge čakalne vrste, ki v primeru raka prostate znašajo tudi do tristo dni, na potrebo po robotskih operacijah ter na pomanjkanje števila urologov, vendar se v tem času ni ustrezno ukrepalo. V tem času urološki bolniki niso bili nikoli uvrščeni na prioritetne sezname reševanja ali v posebej financirani prioritetni program Ministrstva za zdravje ali ZZZS.«

»Slovenijo je prehitela epidemiološka situacija. Prebivalstvo se je v zadnjih treh desetletjih postaralo hitreje, kot so to pričakovali načrtovalci zdravstva. Medtem ko se vsak teden ena od bolnišnic v Evropi na novo odloči za vpeljavo robotskega sistema, bomo mi ob koncu tega leta morda izgubili edini robotski sistem za operacijo raka prostate. Sedemnajst let po uvedbi te napredne tehnologije v Evropi pa se ZZZS pravda za ceno robotsko asistirane operacije z za enkrat edinim izvajalcem te tehnologije v Slovenije. Stroka predlaga, da se nemudoma poveča sistematizacija mest za urologe, povečajo operativne kapacitete, zgosti mrežo urologov in postavi urološko specialistično ambulanto na primerni nivo, podobno kot pri ginekologiji,« poudarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Definiranje virov financiranja za izobraževanje zdravnikov je naloga zakonodajalca

Slovensko zdravniško društvo je vodilna stanovska organizacija, ki skrbi za stalno podiplomsko izobraževanje slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Strokovno združenje in sekcije društva vsako leto organizirajo več kot dvesto domačih in mednarodnih strokovnih srečanj in s tem skrbijo za prenos znanja iz mednarodnega v slovenski prostor, za seznanjanje čim širšega kroga slovenskih medicinskih strokovnjakov z novostmi, s tem pa prispevajo k vzdrževanju visokega nivoja strokovne usposobljenosti zdravnikov. V Slovenskem zdravniškem društvu poudarjajo, da mora biti sponzoriranje izobraževanja zdravnikov in zobozdravnikov s strani farmacevtskih firm povsem transparentno, k temu pa bo pripomogel tudi prenovljen Pravilnik o financiranju stalnega izobraževanja in izpopolnjevanja članov SZD.

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL poudarja: »Izvajanje podiplomskega izobraževanja je zahteven proces, ki je povezan z velikimi stroški, kar je ena od največjih ovir pri izvedbi kakovostnih programov izobraževanja. Zdravnike in zobozdravnike zavezuje Zakon o zdravniški službi, ki določa, da se nenehno dodatno izobražujejo, kar je tudi pogoj za obnovo licence za opravljanje zdravniškega poklica. Delodajalci, ki so v prvi vrsti odgovorni, da zagotovijo stalno podiplomsko izobraževanje, le-to omogočijo omejenemu številu zaposlenih oziroma prispevajo le slabo tretjino potrebnih sredstev za predpisan in nujno potreben obseg podiplomskega izobraževanja,« in dodaja: »Zato je izobraževanje zdravnikov in zobozdravnikov v veliki meri odvisno od sponzorjev, ki so v glavnem farmacevtske firme. Pri tem pa obstaja možnost konflikta interesov, kajti zdravniki so tisti, ki izbirajo in predpisujejo izdelke oziroma zdravila farmacevtskih firm. Tako zdravniki delujejo v stalni navezi s farmacevtskimi firmami. Pri tem pa je pomembno, da sponzoriranje izobraževanja ni vezano na nikakršne protiusluge sponzorjem oziroma farmacevtskim firmam. Rešitev predstavlja formiranje fonda na regijskem ali državnem nivoju, kjer se bodo zbirala sredstva, ki jih podeljujejo sponzorji.«

V Slovenskem zdravniškem društvu poudarjajo, da mora biti sponzoriranje izobraževanja zdravnikov in zobozdravnikov s strani farmacevtskih firm povsem transparentno. Sponzor lahko poravna osnovne stroške izobraževanja, kot so potni stroški in namestitev v hotelu srednje kategorije (do 4-ih zvezdic), dopustna pa ni organizacija sestankov v eksotičnih krajih in luksuznih hotelih. V ospredju mora biti strokovni del srečanja, medtem, ko mora biti družabni del skromen in ne sme presegati ene tretjine časa, ki je namenjen srečanju.

»V skladu z normativi in pravilniki, ki so že pred leti veljali v drugih evropskih državah, smo se zavzeli za to, da udeleženec izobraževanja, ki ga sponzorira farmacevtska firma ne sme biti v neposrednem stiku s sponzorjem, temveč se pridobljena sredstva zbirajo na posebnem računu, s katerim razpolaga predstojnik določene ustanove in izbere koristnika sredstev oziroma udeleženca določenega izobraževanja,« poudarja prim. Matija Cevc, dr. med. iz Kliničnega oddelka za žilne bolezni, UKC Ljubljana in dodaja: »Nedopusten je tudi dogovor med koristnikom sponzoriranih sredstev in sponzorjem o morebitnih protiuslugah. V skladu z omenjenimi stališči smo pripravili Pravilnik o organizaciji strokovnih srečanj in Pravilnik o izobraževanju s sponzorstvom farmacevtskih firm. Omenjena pravilnika smo dali v presojo tudi Protikorupcijski komisiji, ki je ugotovila, da sta Pravilnika ustrezna, ravnanje v skladu z določili omenjenih pravilnikov pa izključuje konflikt interesov. Od takrat v Slovenskem zdravniškem društvu izvajamo izobraževanje naših članov v skladu z omenjenimi normativi in pravilniki. Hkrati pa obsojamo vsakršne dogovore o morebitnih protiuslugah, ki naj bi jih koristniki sponzoriranih sredstev sklepali s sponzorji.«

V Splošni bolnišnici Celje sprejeli interne ukrepe za zmanjšanje koruptivnih tveganj

»V Splošni bolnišnici Celje smo v skladu z Zakonom o integriteti sprejeli interne ukrepe za zmanjšanje koruptivnih tveganj, marca 2014 pa sprejeli tudi Pravilnik o ustanovitvi, organizaciji in poslovanju donatorskega sklada za izobraževanje Splošne bolnišnice Celje. Njegov osnovni namen je združevanje finančnih sredstev za financiranje strokovnega izobraževanja vseh zaposlenih delavcev, deluje pa po načelu prostovoljnega finančnega prispevka. Operativno poslovanje sklada vodi Referat za izobraževanje, za sklepanje pogodb z donatorji pa je odgovorna Pravna služba. Predstojniki posameznih oddelkov pri pripravi letnega načrta oddelka opredelijo predvidena izobraževanja za tekoče leto. Seznam le-teh pa se posreduje skupaj s prošnjo za donacijska sredstva vsem našim dobaviteljem,« poudarja asist. mag. Franc Vindišar, dr. med., strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje in dodaja: »V Splošni bolnišnici Celje letno za izobraževanje zdravnikov specialistov namenjamo iz lastnih sredstev okoli 340 evrov, kar predstavlja okoli tretjino predvidenih sredstev, ostalo pa zagotovimo v okviru omenjenega sklada. Skrbimo tudi za strokovni razvoj mladih zdravnikov, saj zagotavljamo dodatna sredstva tudi za specializante, za katere je sicer letno, za namen izobraževanja, predvidenih 449 evrov.«

Zakonodajalec mora definirati vire financiranja za kontinuirano izobraževanje zdravnikov

»Zdravniki smo prisiljeni zbirati “kreditne točke” za podaljševanje delovne licence. To od nas zahteva zakonodajalec, ni pa opredeljeno, iz katerega vira. Zdravniki smo se znašli v sivi coni nejasno definiranih virov financiranja kontinuiranega izobraževanja, pogosto osumljeni koruptivnih postopkov. Javni zavodi ustanavljajo sklade za izobraževanje, da bi ohranili transparentnost, pri tem pa niso vedno uspešni. Zdravniki smo obsojeni na podporo industrije, ki nas mora seznanjati z novostmi v razvoju novih metod diagnosticiranja in zdravljenja. Z novim pravilnikom pa bo Slovensko zdravniško društvo sledilo zahtevam zakonodajalca,« poudarja prof. dr. Radko Komadina,dr. med. iz Splošne bolnišnice Celje, predsednik Slovenskega zdravniškega društva in dodaja: »Zakonodajalec mora sedaj, ko se pripravlja prenovljena zakonodaja na področju zdravstva, obvezno predvideti tudi delež, ki bo namenjen obveznemu kontinuiranem izobraževanju zdravnikov.«