V medijih aktualna razprava o zdravstveni obravnavi nekaterih prebivalcev v domovih starejših občanov (DSO) v času pandemije COVID- 19 v Sloveniji nas je spodbudila, da smo v SZD na dnevni red Glavnega strokovnega sveta uvrstili točko o delu sodelavcev v času pandemije v DSO – jih. Seja je potekala včeraj, 9.6., v popoldanskih urah, povzetek sklepov pa navajamo v spodnjem besedilu.

Glede na podatke, ki jih imamo, smo ocenili, da so zdravniki in njihovi sodelavci dosedanje delo z okuženimi in bolnimi s COVID – 19  opravili z odliko.

Vedeti moramo, da so DSO – ji socialno varstvene ustanove, ki so seveda nezamenljive, a jih je potrebno v novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi redefinirati in  se strateško pripraviti na nadaljevanje pandemije. Prepogosto so prostorsko neprimerni, v njih pa deluje premajhno število zdravstvenih delavcev.

Zaradi visoke povprečne starosti, polimorbidnosti, številnih kroničnih in neozdravljivih boleznih bi pri večini stanovalcev že v preteklosti potrebovali paliativni načrt, utemeljen na interdisciplinarni konziliarni presoji. Epidemija COVID – 19 je presenetila svet, zaradi česar so billi zdravstveni sistemi primorani ravnati po mednarodnih smernicah medicine v izrednih razmerah.

S strani Ministrstva za zdravje so zdravstvene ustanove ob začetku epidemije prejele Algoritem ukrepanja za oceno stabilnosti napredovale, neozdravljive kronične bolezni, ki ga je je Ministrstvo za zdravje pripravilo že v preteklih letih in poziva

k predhodni presoji ali intenzivno zdravljenje bolniku koristi ali mu le bistveno poslabša in skrajša življenje. Vložni kartoni stanovalcev DSO – jev, kot del Algoritma, so bili dobrodošli za zagotavljanje medicinske pomoči okuženim in obolelim. Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva pričakuje, da bodo strokovni nadzori Zdravniške zbornice Slovenije, ki so bili razpisani 8.6.2020 ovrgli blatenje zdravnikov in njihovih sodelavcev.

Za v prihodnje si želimo, da bo sistemsko rešeno izobraževanje delavcev v DSO-jih, zdravje pa ne bo gospodarska kategorija, saj je epidemija pokazala, da so rezerve, brez katerih trenutno deluje zdravstveni sistem, nujne.

Video posnetek novinarske konference najdete tu.

Slovensko zdravniško društvo

Več informacij na:

Ula Ukmar
pr@szd.si
040 302 590

Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva je na seji, ki je potekala 9. junija 2020 glede zdravstvene obravnave prebivalcev v domovih starejših občanov v času pandemije COVID – 19 sprejel naslednje sklepe:

  1. DSO -ji so kot socialne varstvene ustanove nezamenljivi, a jih je potrebno v novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi redefinirati. Nujno se je strateško pripraviti na nadaljevanje pandemije, opozarjamo na nemogočo prostorsko situacijo v DSO – jih in na premajhno število zdravstvenih delavcev v njih.
  2. Glede na visoko povprečno starost prebivalcev, ki so visoko polimorbidni in bolujejo za kroničnimi in neozdravljivimi boleznimi, bi pri večini njihovih stanovalcev že v preteklosti potrebovali paliativni načrt, utemeljen na interdisciplinarni konziliarni presoji.
  3. Epidemija je presenetila svet, zdravstveni sistemi so bili primorani ravnati po mednarodnih smernicah medicine v izrednih razmerah.
  4. Ministrstvo je v preteklih letih pripravilo Algoritem ukrepanja za oceno stabilnosti napredovale, neozdravljive kronične bolezni, ki ga je posredovalo zdravstvenim ustanovam ob začetku epidemije.
  5. Algoritem poziva k predhodni presoji ali intenzivno zdravljenje bolniku koristi ali mu le bistveno poslabša in skrajša življenje.
  6. Vložni kartoni stanovalcev DSO – jev so bili dobrodošli za zagotavljanje medicinske pomoči okuženim in obolelim. GSS pričakuje, da bodo strokovni nadzori Zdravniške zbornice Slovenije, ki so bili razpisani 8.6.2020 ovrgli blatenje zdravnikov in njihovih sodelavcev.
  7. Zdravje ne sme biti gospodarska kategorija, ne glede na stroškovno učinkovitost, je nujno odrediti obvezne rezerve v zdravstvenem sistemu, ki je trenutno prisiljen delati brez rezerv.
  8. Pričakujemo, da bo sistemsko rešeno izobraževanje delavcev v DSO-jih.
  9. Zdravniki in njihovi sodelavci so dosedanje delo z okuženimi in bolnimi s COVID – 19 opravili z odliko.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva

Prof. dr. Radko Komadina, dr. med., svet.

Ljubljana, 9. junij 2020

Koordinacija zdravniških organizacij opozarja, da mora biti vsak bolnik, ki potrebuje zdravljenje zaradi izražene katere koli bolezni, deležen ustreznega bolnišničnega zdravljenja kljub zaostrenim razmeram v bolnišnicah v času pandemije sars-cov-2 virusa. Ob tem se zavedamo, da so kapacitete omejene zaradi novih kadrovskih, prostorskih in logističnih potreb v covid in non-covid bolnišnicah. Zdravstveni sistem je vzpostavil delujoči sistem regijskih koordinatorjev na primarnem zdravstvenem nivoju in vzpodbuja sodelovanje z regijskimi bolnišnicami za zdravljenje vseh bolnih.

Nikakor pa bolnišnica ni prostor za ljudi, ki nimajo kliničnega poteka bolezni, ki bi zahteval hospitalizacijo, ne glede na okužbo z virusom sars-cov-2. Celo nasprotno, selitev okuženih ljudi v bolnišnice brez zdravstvene indikacije bi povečala tveganje za okužbo in razvoj bolezni pri tistih, ki hudo bolni z drugo boleznijo že ležijo v bolnišnici.

Koordinacija zdravniških organizacij ponovno opozarja na zakonsko neurejeno dolgotrajno oskrbo bolnih in starejših ljudi v Sloveniji in meni, da se z ukrepi, ko se s pomočjo že tako omejenih bolnišničnih kapacitet poskuša reševati prostorske in siceršnje pomanjkljivosti DSO, ne prispeva k boljši skrbi za starejšo populacijo.

Več informacij na:
Ula Ukmar
E: pr@szd.si
T: 040 302 590

»Slovensko zdravstvo doživlja eno najhujših kriz v samostojni državi. Razlogov je več. Poleg nezadovoljive finančne podpore in neustrezne organiziranosti zdravstva h krizi pomembno prispeva pomanjkanje zdravnikov, ki je deloma tudi posledica odhoda slovenskih zdravnikov v tujino. Do nedavnega je bilo odhajanja zdravnikov v tujino zanemarljivo malo. V zadnjem času pa se za odhod v tujino odloča vse več diplomantov obeh slovenskih medicinskih fakultet in specialistov. Tako je po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije v letu 2016 v tujino odšlo 24 slovenskih zdravnikov, od začetka leta 2017 in vse do novembra 2018 pa skupaj 36 zdravnikov. Število odhodov samo po sebi ne bilo zaskrbljujoče, ko bi bilo v Sloveniji znatno več aktivnih zdravnikov in če se v Sloveniji ne bi že soočali s pomanjkanjem zdravnikov. Tako pa vsak odhod zdravnika pomeni izgubo in siromašenje intelektualnega potenciala, ki je še kako pomemben za kakovostno delovanje zdravstvenega sistema.«

Celoten prispevek o odhajanju slovenskih zdravnikov v tujino prof. dr. Pavla Poredoša, predsednika Slovenske medicinske akademije si lahko preberete na tej povezavi.

Ljubljana, 29. januar 2019 – V medicinski stroki ponovno opozarjamo, da je vprašanje evtanazije večplasten problem. Menimo, da je vzrok za ponovno odprtje tega vprašanja v Sloveniji in drugod po svetu predvsem v nezadostnem poznavanju paliativnih metod zdravljenja, predvsem bolečine in depresije, ter v neenakih možnostih dostopa do paliativne oskrbe in tudi do psihosocialnih dobrin okolja, v katerem živimo.

Evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru po Ustavi (17. člen: Človekovo življenje je nedotakljivo) in pravni zakonodaji v Sloveniji nista dovoljeni in njuno izvajanje je kaznivo dejanje. Tudi Odbor za bioetiko pri Svetu Evrope evtanazije ne podpira ter poziva vse članice k učinkoviti organizaciji paliativne oskrbe. Tem stališčem sledita tudi Komisija za etiko RS in Odbor za pravno-etična vprašanja (OPEV) pri Zdravniški zbornici Slovenije. Kot odziv na razprave proti evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru v Svetovnem zdravniškem združenju se je tako opredelil tudi Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva v poročilu, ki je bilo novembra 2017 objavljeno v Zdravniškem vestniku.

O evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru mora odločati parlament in sprejeti ustrezno zakonodajo. Opozarjamo, da je v še ne tako davni preteklosti evtanazija že bila podvržena velikim zlorabam in neetičnim ravnanjem, zato je bila leta 1948 sprejeta deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja v Ženevi, ki zdravniku prepoveduje sodelovanje pri evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo.

Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja. Poskrbeti moramo, da se bo znanje o paliativni oskrbi pridobivalo med dodiplomskim in podiplomskim študijem zdravstvenih ved, pa tudi z ozaveščanjem laične javnosti o možnostih

paliativne oskrbe. Z učinkovito paliativno oskrbo bo omogočen dostojen konec življenja, predvsem brez trpljenja tako umirajočih kot njihovih bližnjih.

V Slovenskem zdravniškem društvu in Zdravniški zbornici Slovenije se zavedamo, kako pomembna in občutljiva je tema, ki se nanaša na umiranje, zato je evtanazija pogosto predmet naših razmišljanj in razprav, tudi na zadnji generalni skupščini Svetovnega zdravniškega združenja.

O evtanaziji in pomoči zdravnika pri samomoru bomo ponovno razpravljali in temo dodatno osvetlili z različnih zornih kotov. Slovenska medicinska akademija pripravlja posvet o evtanaziji in pomoči zdravnika pri samomoru, na katerem bodo sodelovali predstavniki različnih strok in poglobljeno spregovorili o medicinskih, pravnih, psiholoških in etičnih vidikih evtanazije. Tudi o izkušnjah z evtanazijo v evropskih državah in ZDA, psihosocialnih in družbenih ukrepih za zmanjšanje zahtev po evtanaziji ter pomenu javnosti in izobraževalnih ustanov pri oblikovanju odnosa do nedotakljivosti življenja, predvsem pa o etičnem odnosu zdravnikov do nedotakljivosti življenja.

Pridobili bomo tudi mnenja pravnikov glede naše zakonodaje in jih primerjali s stališči Ženevske deklaracije, ki smo ji zdravniki poklicno zavezani. V Slovenskem zdravniškem društvu in Zdravniški zbornici Slovenije želimo poudariti, da je evtanazija področje, ki posega v srž vsake družbe, zato zahteva poglobljeno razpravo in ukrepov ni mogoče sprejeti čez noč. V kolikor bi odločevalci pričakovali mnenje oziroma stališča medicinske stroke , jih bomo tudi njim jasno predstavili.

Prof. dr. Radko Komadina, dr. med., svet.
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva

Dr. Zdenka Čebašek – Travnik, dr. med.
Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije

Pričela se je 155. redna letna skupščina Slovenskega zdravniškega društva.

Ljubljana, 19. oktober 2018 – V Ljubljani se je pričela 155. redna letna skupščina Slovenskega zdravniškega društva, osrednji dogodek medicinske stroke. Letos bo posvečena pripravi strokovnih priporočil ter vplivu noveliranih zdravstvenih zakonov na kakovost in varnost zdravnikovega dogodka. Govorci so na odprtju skupščine opozorili tudi na potrebo po strateških rešitvah, ki bodo pripomogle k razvojnim spremembam zdravstvenega sistema.

Mag. Dejan Židan, predsednik Državnega zbora je poudaril: »V prihodnje so potrebne razvojne spremembe, ki bodo prebivalcem Republike Slovenije zagotovile vsem dostopno in kakovostno javno zdravstvo, ki je dobro upravljano ter ustrezno financirano. Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno mesto,« in opozoril na nujne spremembe v zdravstvenem sistemu: »Zdravstvena služba mora biti dostopna, učinkovita in varna. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Financiranje zdravstva naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve. Za zdravje državljank in državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa posodobiti zdravstveni sistem iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika. Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu. Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave. Čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne čase čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami. Kot član koalicije zagotavljam, da bo naslednja štiri leta zdravstvo vsekakor prioriteta.«

»Slovenski zdravstveni sistem je dober, vendar potrebuje nadgradnjo, da bo še boljši. Nekatero zakonodajo, ki se je izkazala za neživljenjsko in v praksi neizvedljivo bomo nadgradili. Pri spremembah bomo sodelovali z vsemi, tako civilno družbo kot zbornicami. Na Ministrstvu za zdravje pa računamo tudi na podporo državnega zbora in strank v koaliciji. Iščemo rešitve, ki bodo optimalne za pacienta, zanje pa potrebujemo konsenz,« je poudarila asist. mag. Pia Vračko, dr. med., državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje.

Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva je spregovoril o izpostavljenih temah 155. redne letne skupščine Slovenskega zdravniškega društva: »Veseli me, da se bomo v okviru letošnje strokovne teme posvetili pripravi strokovnih smernic in priporočil ter njihovemu vplivu na vsakdanje delo zdravnikov in zobozdravnikov. Stanovska tema letošnjega srečanja pa bo posvečena vplivu noveliranih zdravstvenih zakonov na kakovost in varnost zdravnikovega dela, s katero želimo javnost, predvsem pa oblikovalce zdravstvene politike, opozoriti, da so zadnje novele zakonov s področja zdravstva po mnenju stroke potrebne dopolnitev ter ogrožajo varnost našega dela. Pomembno je, da stroka nenehno opozarja na problematiko znotraj zdravstvenega sistema in tako vpliva na prioritete v zdravstvu.«

»Zdravniške organizacije se redno srečujemo in smo zelo povezane, ko gre za uveljavljanje skupnih interesov v javnosti. Še vedno pa se v javnosti premalo govori o našem dobrem prispevku k zdravstvu in uspehih, poudarja in ponavlja pa se negativne informacije. Tudi na tem področju potrebujemo pomoč Ministrstva za zdravje,« je poudarila dr. Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in dodala: »Zakonodaja, sprejeta rokohitrsko v prejšnjem mandatu, povzroča težave, kar smo zdravniki napovedali, zdaj pa občutimo  na svoji koži tako zdravniki kot pacienti. Smo pa dobili možnost za sistemski nadzor, ki naj bi odkrival napake v sistemu, in zato – nekoliko paradoksalno – deloval povezovalno. Upam, da zato v prihodnje ne bomo več govorili o krivdi posameznega zdravnika, temveč o opravljeni presoji postopkov zdravljenja in ugotovljenih nepravilnostih.«

Ljubljana, 17. julij 2018 – Slovensko zdravniško društvo tako kot ostale zdravniške organizacije opozarja na neustrezno reševanje problematike otroške srčne kirurgije v Sloveniji in ostale ukrepe v zdravstvu, ki vodijo v razvrednotenje dela slovenskih zdravnikov in povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu.

V Slovenskem zdravniškem društvu spremljamo dogajanje v povezavi z ustanovitvijo Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni in ukrepe glede reševanja kadrovskih izzivov. Dejstvo, da bodo tuji zdravniki, ki v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi odhodov domačih strokovnjakov, za svoje delo dobili neprimerno višje plačilo od domačih specialistov, je popolnoma nesprejemljivo. Slovenski zdravniki tudi ne morejo opravljati vloge prevajalcev, saj takšno delo vodi v napake, ki lahko ogrozijo zdravje pacientov. Rešitve, ki jih sprejema vlada, so zgolj hitri poskusi reševanja nastalega stanja na področju otroške srčne kirurgije, na katerega stroka opozarjala že dalj časa. Posledice takšnih ukrepov bodo povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu in množično odhajanje mladih zdravnikov v tujino, specialistov, ki jih zdravstveni sistem še kako potrebuje. Težave pri vzpostavitvi delovanja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni pa so sedaj tudi v praksi pokazale na nesmiselne rešitve novo sprejetega Zakona o zdravstveni dejavnosti, na katere smo zadnje leto opozarjale vse zdravstvene organizacije.

»Sedanji ukrepi vlade vodijo v poniževalno razvrednotenje zdravniškega dela. Zadnje poteze zdravstvene politike panično mašijo razpoke, na katere smo opozarjali že v času sprejetja noveliranih zdravstvenih zakonov in predvideli, da vodijo v rušenje zdravstvenega sistema. V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je takoj potrebno izboljšati pogoje za delo slovenskih zdravnikov. Ob sedanjih razmerah nosilci zdravstvene dejavnosti vsekakor ne moremo več zagotavljati strokovno varnega dela,« opozarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Na Forumu Koordinacije zdravniških organizacij, ki je danes potekal v Domus Medica, so zdravniške organizacije – Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), Slovensko zdravniško društvo (SZD), FIDES – sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZ) – izpostavile akutne probleme našega zdravstvenega sistema z vidika zdravnikov, opozorile na problematiko zdravstvene reforme, ki je prinesla vrsto negativnih posledic, med njimi daljše čakalne dobe, ki spodbujajo nasilje nad zdravniki, ter zahtevale ukrepanje za izboljšanje zdravstvenega sistema in več vlaganja v dotrajano zdravstveno infrastrukturo. Najtežje bolni bolniki se namreč zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija). Ponovno je bilo slišati tudi poziv k ukinitvi koncesij in postavitvi jasnih pravil za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, kar je temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro.

Zdravniki bi morali imeti odločilno vlogo pri pripravi ključnih zakonskih sprememb

O izgubljeni priložnosti za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu in izrivanju zdravnikov in zobozdravnikov iz odločevalskih procesov je spregovorila dr. Zdenka Čebašek – Travnik, predsednica ZZS, ki je poudarila»Vsi zdravstveni sistemi, ki so usmerjeni v resnično skrb in kakovostno zdravljenje pacientov, pri uvajanju sprememb upoštevajo mnenja zdravnikov in zobozdravnikov. V Sloveniji imamo v Zakonu o zdravniški službi zapisano, da Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje pri pripravi zakonov, dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Izkušnje v mandatu zadnje vlade pa kažejo, da se je mnenje zdravnikov in Zdravniške zbornice Slovenije pri pripravi ključnih zakonskih sprememb ignoriralo ali se je pripravila zakonska sprememba v nasprotju s tem. Komu takšno ravnanje koristi, bomo videli kmalu: v podaljšanih čakalnih vrstah, v še večjem odhajanju mladih zdravnikov v tujino in ven iz javnega zdravstvenega sistema. Slednje tudi zaradi nedomišljenih in slabo delujočih rešitev »e-zdravja«, ki jemljejo zdravnikom in zobozdravnikom dragoceni čas, ki je že tako skopo odmerjen za posameznega pacienta.«

O vzpostavitvi odškodninskega sklada in uvedbi nekrivdnih odškodnin je Peter Renčel, pravnik na ZZS, izpostavil: »Zdravniška zbornica predlaga, da se z zakonom vzpostavi delovanje sklada, iz katerega bi se bolnikom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi temeljilo na tako imenovanem »no-fault« ali nekrivdnem načelu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca zdravstvenih storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem. Takšen sistem povračila škode za primere neugodnih izidov zdravljenja pozna več držav, v Evropi so to skandinavske države.«

Vlaganje v bolnišnično infrastrukturo popolnoma ustavljeno

»Čeprav je bila ena glavnih usmeritev vladne koalicije ohranjanje in razvijanje javnega zdravstva, je v času vlade prišlo do nadaljevanja razkrajanja in neorganizacije javnega zdravstva. Če zdravniki še vzdržujemo strokovni nivo, pa to ne drži za management zdravstvenih ustanov oziroma zavodov. Kot je nastala bančna luknja, je nastala tudi luknja v infrastrukturi in opremljenosti bolnišnic. V zadnjih dvajsetih letih se je popolnoma ustavilo vlaganje v bolnišnično infrastrukturo. Po dolgih mukah so se gradili objekti in prenavljali oddelki le, če je to zahtevala civilna iniciativa in so bili deležni medijske pozornosti (hematologija, onkologija, pediatrija) ali pa so zagotovljena evropska sredstva (urgentni centri, kjer pa ni bilo načrtovanih potrebnih kadrov). Vlada, stranke in pooblaščenec za bolnikove pravice se ukvarjajo le s čakalnimi dobami, ki jih želijo skrajševati in se ob tem ne zavedajo, da v bolnišnicah enostavno ni dovolj prostora za vse bolnike, ki jih želijo operirati in pregledati. Ukvarjali so se že s problematiko prenapolnjenosti zaporov, nihče pa ni pogledal v bolnišnice in v kakšnih pogojih se zdravijo bolniki oziroma delajo zdravstveni delavci. V zdravstvenih ustanovah ni več možno zagotoviti izolacije za bolnike, ki imajo okužbe. Najtežje bolni bolniki se zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija),« je o odsotnost vizije na področju zdravstvene infrastrukture v pisni izjavi poudarila doc. dr. Maja Šoštarič, predsednica Glavnega strokovnega sveta SZD. Dodala je še»Vlada je zmogla le omejevati delo zdravnikov tako v javnih kot v zasebnih zavodih in nima načrta, kako prekiniti nadaljnje propadanje zdravstva ter preusmeriti denar iz neracionalne porabe za zdravljenje bolnikov.«

O dehumanizirani obravnavi bolnikov, temni plati e-medicine in krizi vrednot je spregovoril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva»Na Ministrstvu za zdravje se niso zavedali posledic, ki jih prinaša uvedba elektronskega sistema v zdravstvo. Zdravniki se na spremembo sistema nismo imeli možnosti pripraviti, posledično pa se podaljšuje čas obravnave posameznega pacienta. Elektronski sistem s seboj prinaša tudi krizo vrednot. Obravnava pacientov je postala neosebna in mehanska. Zdravniki smo se primorani ukvarjati z elektronskim sistemom ter vse večjim številom kompleksnih elektronskih podatkov, pri tem pa nam zmanjkuje čas za bolnike in oseben pristop, ki ga ti potrebujejo.«

Izpostavil je tudi novelirano zdravstveno zakonodajo, ki ji Slovensko zdravniško društvo nasprotuje: »Posodabljanje zdravstvenega sistema s hitropoteznimi povrhnjimi, oblikovnimi potezami v obliki petih noveliranih zakonov s področja zdravstva se odhajajoči ministrici ni posrečilo. Strokovni parlament in Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva sta že jeseni 2017 napovedala, da nedomišljene in na hitro sprejete zakonske spremembe v resnici vodijo v drugo smer od zaželene. In sicer v zmanjševanje dostopnosti, strokovne varnosti in strokovne kakovosti, verjetno pa so tudi v nasprotju z evropsko zakonodajo in slovensko ustavo. Zakon o pacientovih pravicah trenutno vodi v možnost strokovnih napak in bolniku v resnici ni prijazen, nosilce zdravstvene dejavnosti pa postavlja v težak položaj ponavljajočih se konfliktov z nezadovoljnimi bolniki.«

Nagrajevanje zdravnikov in nujna vzpostavitev standardov in normativov

O sodobnem plačnem sistemu in nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov iz naslova kvantitete in/ali kvalitete je Konrad Kuštrin, predsednik sindikata FIDES, izpostavil: »Po desetih letih od uvedbe enotnega plačnega sistema, t.i. samoupravnega sporazuma o plačah, v katerem ni pomembno to, koliko in kako posameznik dela, politika očitno še ni doumela, da je treba nagrajevanje zaposlenih korenito spremeniti, če želimo slediti sodobnim evropskim praksam in v državi obdržati sposoben kader. Do sedaj je bila naloga vladajočih politik predvsem to, kako ta sistem, ki je bil s parcialnimi dogovori s posameznimi poklicnimi skupinami načet že pred časom, za vsako ceno ohraniti pod pretvezo zagotavljanja socialnega miru. Dogodki pred odstopom aktualne vlade dovolj zgovorno pritrjujejo ničkolikokrat izraženim stališčem FIDES-a, da je ta plačni sistem anomaličen in kot tak vir splošnega nezadovoljstva vseh, zaposlenih, delodajalcev in zaradi neučinkovitosti ne nazadnje tudi uporabnikov storitev.«

Opozoril je še: »Ker so standardi in normativi predpogoj za merjenje učinkovitosti posameznikovega dela, je zdravniška stroka že leta 2011 izdala Modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. Ob napovedi stavke so standardi in normativi za delo zdravnikov in zobozdravnikov v letu 2017 postali pravica in dolžnost zdravnika/zobozdravnika, zapisana v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS. FIDES je že konec leta 2015 vladi ponudil celovit predlog nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, katere uveljavitev pa terja tudi zakonske spremembe, ki jih vlada v odstopu očitno ni bila sposobna realizirati, zato pričakujemo, da se bo nova vlada z vso resnostjo in odgovornostjo čim prej lotila tega vprašanja.«

Bojan Popovič, pravni svetovalec FIDES-a, pa je o standardih in normativih za delo zdravnikov in zobozdravnikov ter o zdravstveni reformi kot predpogoju za uveljavitev standardov in normativov, ki bi prinesli boljšo zdravstveno oskrbo pacientov v praksi, povedal: »Slovenski zdravstveni kazalci niso v evropskem merilu pravzaprav nič tako posebnega, da bi nam kdorkoli zavidal. Imamo nekaj dobrih rezultatov, kot na primer nizko umrljivost dojenčkov in otrok v prvem starostnem obdobju, a obstajajo mnogi kazalci, kjer nismo tako dobri, kot na primer stanje na področju alkoholizma, debelosti, preživetja po miokardnem infarktu, na področju raka, opitosti pri mladostnikih itd. Imamo slabo stanje na področju števila invalidskih upokojitev. Uspeli smo doseči evropsko povprečje glede pričakovane življenjske dobe, še vedno pa šepamo pri pričakovanem številu let zdravega življenja. Res je, da so čakalne dobe prisotne v skoraj vseh javnih zdravstvenih sistemih, vendar bomo težko našli evropsko državo, kjer bi to področje tako zelo ušlo nadzoru. Imamo absurdno visoko stopnjo bolniških odsotnosti zaradi čakanja na operacije. O bistvu težav slovenskega zdravstva pa najbolje priča podatek, da smo močno nadpovprečni med OECD-državami po številu mamografij, a podpovprečni pri preživetju raka dojke: imamo nadpovprečno dostopno diagnostiko in podpovprečno korist od nje.«

Povedal je še: »Zanimivo je predvsem to, da nismo bolj bolni kot v preteklosti in da se ne financira manj programov kot v preteklosti, zato je težko razumeti, zakaj vsakokratna politika meni, da je v prvi vrsti treba povečati količine zdravstvenih storitev. Zelena knjiga, ki je še vedno podlaga za obračunski model, izvira izpred skoraj 40 let, iz časov, ko je še nekako veljalo, da sta boljša razvitost javne zdravstvene mreže in dostopnost čim večjega števila zdravstvenih storitev glavna predpogoja za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.

Današnje mednarodne analize pa kažejo, da zdravje prebivalstva predvsem močno korelira z BDP. Visok vpliv ima tudi količina sredstev za zdravstvo, vendar precej blizu sledita izobrazba in dohodek prebivalstva. To se lepo kaže tudi v Sloveniji: razvitejši zahodni del nima boljšega ali bolje financiranega zdravstva, pa ima kljub temu boljše zdravstvene kazalce. Dandanes v Evropi ni več problem v tem, da bi imeli premalo bolnišnic ali da bi imeli prebivalci predaleč do zdravnika ali da si ga finančno ne bi mogli privoščiti. Problem je, da ta, načeloma dobro dostopen javni zdravstveni sistem, pacientom ne ponuja na optimalen način tistega, kar je za ohranitev zdravih let življenja in zmanjšanje obolevnosti ključno: pacienti relativno lahko pridejo do storitve, vendar z njo ne rešijo problema, ki ga imajo.

Če zdravnika na primarni ravni silimo, da vpiše 2000 pacientov in več, bo pacient izbranega zdravnika formalno sicer imel, vendar ta ne bo imel nikoli dovolj časa, da prisluhne njegovemu problemu. Raje ga bo praktično neobdelanega poslal k specialistu sekundarne ravni, ki ga sistem spet sili, da sprejme po 50 ambulantnih pacientov in se nobenemu prav ne posveti. Z vidika števila storitev je sistem produktiven: pacientu ponuja dva specialista in dva tima, od katerih pa nobeden nima časa, da bi problem zares poskušal rešiti. Zato imamo težave s ponovnimi obiski na vseh ravneh: nerešena težava pomeni, da se pacient neprestano vrača v zdravstveni sistem z isto težavo; sistem producira čedalje več storitev, a z vidika rešitve pacientove težave ostaja neučinkovit. Modra knjiga standardov in normativov logiko delovanja javnega zdravstva postavlja na glavo: delno sicer res zahteva več zdravnikov, zlasti na primarni ravni, vendar v prvi vrsti meri na to, da bi bila pot pacienta do prave storitve čim krajša in čim hitrejša.«

Potrebno je ukiniti koncesije in ohraniti zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti

»Ljudje ne maramo omejenih možnosti. Pravica do izbire in možnost, da lahko izberemo, je v monopolnem sistemu omejena. Imamo le eno možnost za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država s sprejeto zakonodajo daje privilegij javnemu zdravstvu in pri tem kot javno misli le javne zavode. To za naše paciente, okoli katerih bi se svet moral vrteti, ni dobro. Zasebni zdravniki in zobozdravniki smo najpreglednejši del slovenskega zdravstva. Pri nas ni korupcije, sami poskrbimo za prostore in opremo ter smo najbolj nadzorovani del zdravstva. Predvsem pa vemo, da smo v službi zaradi pacientov in ti pri obravnavi to praviloma občutijo. Ukinitev koncesij in jasna pravila za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti so temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro. In pacienti si to zaslužimo!« je potrebo po ukinitvi koncesije in ohranitvi zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti izpostavil Igor Dovnik, predsednik SZZZZS.

Bolnikom so poleg alopatske oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi alternativni pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Do nedavnega so se z zdravilstvom ukvarjali le redki posamezniki, ki niso imeli usmerjene medicinske izobrazbe, v zadnjem času pa se z zdravilstvom ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. Še nedolgo nazaj je bilo ukvarjanje z zdravilstvom zdravnikom prepovedano, v zadnjem času pa so se stališča zakonodajalcev spremenila do te mere, da je ukvarjanje zdravnika z zdravilskimi metodami povsem dopustno. Zdravniki, ki delujemo v okviru Slovenske medicinske akademije in Slovenskega zdravniškega društva, temu odločno nasprotujemo. Tudi pri nas medicina in zdravilstvo zahtevata jasno opredelitev, predvsem pa je potrebno vzpostaviti strog nadzor nad izvajanjem zdravilstva, kot so to naredili v nekaterih zahodnoevropskih državah.

Medicina in zdravilstvo sta dve popolnoma različni metodi. Zdravnik pri svojem delu uporablja metode, ki so preiskušene in podprte z znanstvenimi dokazi. Zdravstvena dejavnost zahteva dolgotrajno in obsežno izobraževanje ter sprotno preverjanje učinkov zdravljenja, medtem ko se zdravilci ravnajo po občutku in brez znanstvenih podlag o upravičenosti in učinkovitosti njihovega ravnanja. Na voljo tudi ni nadzorovanih in kontroliranih raziskav, ki bi nedvoumno potrdile dolgoročno učinkovitost zdravilskih postopkov. Zato sta vloga zdravnika in zdravilca nezdružljivi.

Šibka točka zdravilstva je tudi pomanjkljiv nadzor nad izvajanjem te dejavnosti, zato je zdravilec lahko vsakdo, ki se za to odloči. Seveda pa to ne opravičuje zahteve, da naj bi se z zdravilstvom ukvarjali zdravniki, razen morda le v redkih primerih, ko za neko metodo obstajajo vsaj preliminarni dokazi o njeni učinkovitosti.

prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije

prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva