ODMEVI NA AKTUALNI POGOVOR
Odmevi

Aktualni razgovor v letošnji januarski številki (Zdrav Vestn 2002; 71: 51-61) z gospodom Vinkom Ošlakom je spodbudil dr. Franza Wuttija, predsednika Slovenskega zdravniškega društva v Celovcu, da nam je poslal prizadeto pismo. Objavljamo to pismo in odgovor g. Ošlaka nanj.
Uredništvo

Spoštovano uredništvo

V januarski številki Zdravniškega vestnika ste objavili na straneh 51-61 obširen pogovor z Vinkom Ošlakom.
Kot koroški Slovenci k njegovim izjavam ne moremo in ne smemo molčati, da ne bo ostal med zdravniškimi kolegi v Sloveniji in na Primorskem tak vtis o stvarnosti na Koroškem, kot jo oriše V. Ošlak.

Predvsem ostro protestiramo proti trditvam v članku kot:
"...koroški Slovenci ... niso Slovenci v integralnem pomenu besede, temveč jih s slovenstvom veže samo še nekaj skupnih lastnosti in vrednot, predvsem zelo podoben jezik. Zavestno rečem "zelo podoben jezik" saj vsaj za Koroško lahko rečem, da bolj ali manj zavestno izstopa iz slovenskega jezikovnega knjižnega jezika. Tako doživljam koroške Slovence kot Slovencem sorodno slovansko pleme, ne pa več kot del iste solidarnostne kulturno ustvarjalne skupnosti. (...) Koroški Slovenci so ... dokazali, da pretežno niso dosegli nivoja narodne odraslosti in prebujenosti, temveč so ostali na ravni plemena s šibko jezikovno trdnostjo."
Nadaljuje:
"Na Koroškem zdaj Slovenci jokajo za nekatermi odmaknjenimi šolami, ker jih bodo zaprli zaradi pomanjkanja otrok. (...) a v osnovi krivda za to izgubo ni pri nemških sosedih, temveč pri slovenski kolektivni samomorilnosti v smislu splavov ali pa prednosti, ki jo številni dajejo psu pred otrokom. (...) Če bo slovenstvo umrlo, bo umrlo po Slovenčevi roki. Še raje: po Slovenčevem okamenelem srcu!"

Taki literarni izlivi izvirajo iz duhovnega mišljenja predpreteklega stoletja in niso podobni besedam človeka, ki se ima za filozofa in za andragoga.
Kolegicam in kolegom, bralcem Zdravniškega vestnika, ne bo treba posebno opisati, da imamo na Koroškem tri slovenske višje šole (Slovenska gimnazija v Celovcu, Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru, Dvojezična trgovska akademija v Celovcu), kjer je obvezni predmet pri maturi knjižna slovenščina (ki v nobenem oziru ne "istopa iz slovenskega jezikovnega knjižnega jezika").
Da nas V. Ošlak ocenjuje kot pleme, je možno videti le z njegovega vzvišenega stališča s pisarniške mize. S tem tudi izraža, da v vseh skoraj 20 letih, v katerih živi in "deluje" na Koroškem, očitno ni našel stika s koroškimi Slovenci ali ga morda tudi ni hotel najti.
Popolnoma nova pa je teza, da za zmanjšanje števila koroških Slovencev ni kriva stoletja trajajoča kruta germanizacija na Koroškem, temveč naših slovenskih mater "splavi ali pa prednosti, ki jo številni dajejo psu pred otrokom".
Očitno res živi V. Ošlak zamaknjen v kakem kotu nekje v Celovcu in filozofira o krutosti življenja in o žalostni usodi Slovencev. Medtem ko gre življenje neopazno mimo njega...
Prosimo za ustrezno popravilo teh iz tez Vinka Ošlaka v nasledji številki Zdravniškega vestnika.

Za Slovensko zdravniško društvo Celovec
Franz Wutti, dr. med.,
predsednik

Spoštovani glavni urednik!

Najprej se Vam zahvaljujem za korektno uredniško potezo do obeh partnerjev v diskusiji, ki se je odprla s protestnim pismom dr. Wuttija na moje odgovore.
Na pismo, ki se samo označuje za "protest", ni tako lahko ustrezno odgovoriti, saj logična oblika nestrinjanja s kako trditvijo v publicistični praksi ni protest (ki je naslovljen na dejanja, ki jih imamo za nemoralna ali politično nevzdržna), temveč stvarna zavrnitev. Prav tako med ljudmi, ki imajo nekaj izkušenj s publiciranjem, ni v navadi, da bi se sklicevali na organizacije, tudi če jim pripadajo ali celo predsedujejo, temveč se sklicujejo nase, na dejstva.
Kljub tem pomislekom pa sem protestnega pisma dr. Wuttija v celoti vesel, saj mi je njegova zavzetost za slovenstvo na Koroškem, ki se kaže tudi v tem pismu, celo v zmotnih trditvah tega pisma, dosti pomembnejša od moje zadrege pred obtožbami in nestvarnimi trditvami na moj račun. Bolj pomembno se mi zdi, da se dr. Wutti ne moti o svoji narodni pripadnosti in zvestobi do nje, kakor pa da se sicer tako hudo moti o meni.
Kategorija "plemenske" družbe, ki jo v svojem odgovoru uporabljam, seveda ni moralne narave, kakor se zdi iz protesta dr. Wuttija, temveč je to sociološki in politični pojem, ki označuje družbo, v kateri je socialna kontrola nad posameznikom še odločilna, v katerem človek še ni emancipirana oseba, ki na ravni narodnega življenja in civilne družbe, ki je samo na tej ravni možna, nastopa najprej v lastnem imenu, se ne boji pokazati in izpovedati vseh svojih danosti (recimo tudi preštevanja po narodnosti ali veroizpovedi) in se predvsem v zadevah družbene odgovornosti ali odgovornosti za svoje javne nastope ne skriva za raznimi kolektivi in strukturami, temveč govori v lastnem imenu in na lastno tveganje. Tako s to kategorijo ne želim nikogar žaliti ali ga gledati "od zgoraj navzdol", kakor mi to pripisuje moj kontrahent, temveč skušam s tem samo razlikovati med dvema ravnema v družbenem razvoju. Sicer pa tako ne mislim samo glede Slovencev na Koroškem, temveč, morda še bolj, taka definicija zadeva koroške Nemce. Koroška "domovinska služba" je denimo značilni pojav plemenske družbe. V obeh primerih pa seveda le v smislu družbenega pojava, ne pa tudi vsake posamezne osebe. Tako med Nemci kakor tudi med Slovenci na Koroškem je kar nekaj posameznikov, ki iz tega modela izstopajo in jih poznamo kot osebnosti na visoki kulturni, civilizacijski in civilni ravni. Če pripisuje dr. Wutti pojmu plemena moralno ali vrednostno negativno vsebino, potem je to njegov zasebni leksikonski članek, ki je v nasprotju s sociološko in politično vedo in v tej debati ni relevanten.
Moje teze, da je slovenskemu upadanju na Koroškem najprej in v največji meri kriv Slovenec sam, med drugim, ker daje konzumu prednost pred naraščajem (kar vse bolj postaja tudi problem Slovencev nasploh in večine drugih evropskih narodov), ni mogoče tako poceni zavrniti z opombo, da se gibljem v času izpred dveh stoletij in da to ni filozofski način izražanja. Reči moram, da zelo malo ve o filozofiji človek, ki mu je čas pred dvesto leti sinonim za nevednost ali zmotnost v filozofiji. Če lahko medicinska veda danes prekliče marsikaj, kar je trdila pred dvesto leti in ve marsikaj, česar tedaj ni vedela in predvsem ni mogla vedeti, pa je pri filozofiji povsem drugače. A to lahko razume samo kdo, ki ima o filozofiji vsaj pol toliko pojma, kakor ga ima o lastni stroki, ta pa takega absurda ne bi napisal. Kar pa zadeva podtaknjeno trditev, da se "imam za filozofa", se lahko dr. Wutti reši osmešenja pred bralci le tako, da odkrije dokument ali posnetek, kjer bi bilo razvidno, da sem se kdaj za filozofa imel. A vmes je tudi tu po mojem le nevednost o besedi, ki jo uporablja. "Filozof" namreč med ljudmi, ki to besedo razumejo, ne pomeni komplimenta ali samohvale, kakor je mogoče sklepati iz tega neosnovanega očitka, temveč je, začenši s Sokratovo rabo, izraz skromnosti, saj "filozof" v nasprotju s "sofistom", ki trdi, da je v posesti popolne resnice, da je modrec, resnico zgolj ljubi in ve, da se ji lahko samo z zelo majhnimi koraki približuje, se sam nima za modrega. Sicer pa tudi zdravnik, ki bi slabo zdravil, s tem ne bi izgubil svojega naslova "zdravnika". Celo dr. Mengele je ostal "zdravnik", spričevala o tem, kdo je filozof in kdo ne, pa očitno podeljuje predsednik koroškega zdravniškega društva...
Navajanje števila in imen slovenskih ali delno slovenskih višjih šol na Koroškem je sicer zanimivo, vendar niti najmanj ne ilustrira niti moje niti Wuttijeve predstave o nivoju slovenskega jezika na Koroškem. A dr. Wuttija moram seznaniti z dejstvom, ki je celo formalno jasno, kaj šele vsebinsko: na Koroškem ni niti ene "slovenske višje šole"! To, čemur v pogovornem jeziku sicer rečemo "slovenska gimnazija" je v resnici, formalno, po duhu in po vsebini, "Zvezna gimnazija za Slovence", se pravi avstrijska državna gimnazija, katere pouk poteka v slovenskem jeziku (o ravni te slovenščine tu ne bom razpravljal). Trgovska akademija v Celovcu in Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru sta še toliko manj "slovenski", saj sta deklarirano "dvojezični" oz. "večjezični". Kako "slovenska" je denimo domnevno "slovenska" Zvezna gimnazija za Slovence na Koroškem, naj pove preprosto dejstvo, da njeni dijaki potujejo v vse mogoče kraje doma in po svetu, vse do mature pa jih učitelji ne popeljejo niti do Krnskega gradu in Gospe svete, da bi jim tam razložili začetek slovenske zgodovine na koroških tleh. Tega ne trdim izza izolirane pisalne mize zunaj življenja, kakor nadrobno pozna moje življenje dr. Wutti, temveč iz lastne izkušnje, saj sem tej šoli zaupal štiri svoje otroke (morda ima to le kaj opraviti z resničnim življenjem...) in mi je prav dobro znana slovenska narodna vzgoja na tej "slovenski" šoli, prav tako pa tudi raven slovenskega jezika na njej.
Spoznanja o kakem pojavu niso odvisna od tega, ali tisti, ki pojave opazuje in komentira, živi in dela v "kakem kotu v Celovcu" ali pa v "kaki ordinaciji v Borovljah". Življenje je prisotno povsod, tako v celovških pisarnah, kakor tudi v boroveljski ordinaciji. Prav rad verjamem, da odvzemanje krvi in fluorografski posnetki v ordinaciji dr. Wuttija niso pokazali odmikov na koroškem govorjene in pisane slovenščine od slovenskega standarda, kakor ga določata Slovenski pravopis in slovnica, še bolj pa slovensko literarno izročilo. Nekaj več možnosti za to primerjavo sem imel sam, ko sem delal tako v založbi, pri časopisu, ko sem več ko desetletje urejal koroško in vseslovensko revijo Celovški Zvon in ko je danes to moj vsakdanji kruh. Skoraj vsak dan se moram dajati s koroškimi prijatelji, ki nočejo ali ne morejo razumeti, da jezikovne nepravilnosti ni mogoče utemeljevati s pripravnim in vedno priročnim geslom: - Na Koroškem je to pač drugače... Če koroški Slovenci vztrajajo pri tem, da je tu tudi glede jezika drugače in da zanje slovenska jezikovna norma ne velja - in to doživljam skoraj dnevno - potem bo pač držala moja teza, da se koroška slovenščina odmika od vseslovenske norme in se razvija v nekakšen lasten idiom. Do tega imajo Korošci vso pravico, le te pravice nimajo, da bi to kljub temu prikazovali in uveljavljali kot del slovenskega knjižnega jezika! Dovolj je primerjati slovenske radijske oddaje v Celovcu in Trstu, torej obakrat "manjšinskem" okolju. Tržaška zborna izreka se prav nič ne razlikuje od ljubljanske ali mariborske, kvečjemu ju prekaša, Celovec pa se je predvsem na radiu in televiziji knjižni slovenščini dejansko odrekel, tako v oblikoslovju, kakor tudi v izgovoru. Naštevanje "slovenskih" višjih šol na Koroškem tega dejstva ne more izbrisati.
Kakšna je vključenost Koroške (razen ko gre za iskanje politične in denarne pomoči v Ljubljani) v celoto slovenskega naroda in njegove usode, je najprej pokazal že plebiscit iz leta 1920, nato skoraj enodušno glasovanje tudi koroških Slovencev za pristop Avstrije k Rajhu (s priporočili tedanjih narodnih voditeljev, kar je mogoče prebrati v tedanjih številkah koroškega slovenskega tiska), danes pa skoraj popolna brezbrižnost za slovensko kulturo, od tiska do najvišje literature. Resnica pa je ta, da žal zelo dobro poznam udeležbo koroških Slovencev pri kulturnih in izobraževalnih prireditvah kar tu, na Koroškem, ki po svoji zahtevnosti nekoliko presegajo to, kar zahteva od človeka poslušanje pevskih zborov in obisk kake domače amaterske gledališke predstave. Čeprav gre življenje tako hudo mimo mene, kakor se zame boji dr. Wutti, pa sem v tem življenju vendarle dovolj prisoten, da me ni mogoče potegniti s ceneno diskvalifikacijo in golim trmastim zanikanjem.
Naj sklenem odgovor, ki morda ni samo odgovor dr. Wuttiju, temveč vsem, ki so se jim ob branju spornih vrstic zbudili podobni pomisleki, z mislijo, da si z dr. Wuttijem v osnovi prizadevava za isto stvar: za kulturno visoko, etično trdno in samozavestno, politično zrelo in avtonomno, narodno vseslovensko in solidarno življenje med Slovenci na Koroškem. Zato v njem ne vidim nasprotnika. Ker nikoli nisem zatrjeval, da bi bilo vse to, kar kje trdim, tudi v stvarnem smislu povsem resnično, temveč zagotavljam resničnost izraženega le v moralnem smislu, kot odsotnost laži, a vendar kot veliko možnost zmote, bom vesel, če me dr. Wutti ali kdo drug s stvarnimi argumenti pouči o dejstvih, ki bi bila bolj razveseljiva, kakor pa jih vidim sam. Prav rad bom umaknil svojo zmoto in se oprijel tega, kar se mi bo zdelo bolj resnično. Moje veselje, naj še enkrat povem, nad narodno zavzetostjo dr. Wuttija, pa je neprimerno večje od mojih eventualnih pomislekov nad njegovim načinom diskusije.

S spoštovanjem in prisrčnim pozdravom Vinko Ošlak