Bolnikom so poleg alopatske oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi alternativni pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Do nedavnega so se z zdravilstvom ukvarjali le redki posamezniki, ki niso imeli usmerjene medicinske izobrazbe, v zadnjem času pa se z zdravilstvom ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. Še nedolgo nazaj je bilo ukvarjanje z zdravilstvom zdravnikom prepovedano, v zadnjem času pa so se stališča zakonodajalcev spremenila do te mere, da je ukvarjanje zdravnika z zdravilskimi metodami povsem dopustno. Zdravniki, ki delujemo v okviru Slovenske medicinske akademije in Slovenskega zdravniškega društva, temu odločno nasprotujemo. Tudi pri nas medicina in zdravilstvo zahtevata jasno opredelitev, predvsem pa je potrebno vzpostaviti strog nadzor nad izvajanjem zdravilstva, kot so to naredili v nekaterih zahodnoevropskih državah.

Medicina in zdravilstvo sta dve popolnoma različni metodi. Zdravnik pri svojem delu uporablja metode, ki so preiskušene in podprte z znanstvenimi dokazi. Zdravstvena dejavnost zahteva dolgotrajno in obsežno izobraževanje ter sprotno preverjanje učinkov zdravljenja, medtem ko se zdravilci ravnajo po občutku in brez znanstvenih podlag o upravičenosti in učinkovitosti njihovega ravnanja. Na voljo tudi ni nadzorovanih in kontroliranih raziskav, ki bi nedvoumno potrdile dolgoročno učinkovitost zdravilskih postopkov. Zato sta vloga zdravnika in zdravilca nezdružljivi.

Šibka točka zdravilstva je tudi pomanjkljiv nadzor nad izvajanjem te dejavnosti, zato je zdravilec lahko vsakdo, ki se za to odloči. Seveda pa to ne opravičuje zahteve, da naj bi se z zdravilstvom ukvarjali zdravniki, razen morda le v redkih primerih, ko za neko metodo obstajajo vsaj preliminarni dokazi o njeni učinkovitosti.

prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije

prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva