Slovensko zdravniško društvo je v okviru posveta Združenja za homeopatijo, ki je danes potekal v Cankarjevem domu, predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. V društvu poudarjajo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire.

Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta 2016 in sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je, da zdravnik pri zdravljenju svojega bolnika uporablja metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Zaradi raka prostate vsako leto na novo zboli približno 1.300 Slovencev, umre pa jih približno 350. Kljub temu, da število obolelih pri nas narašča, je v Sloveniji še vedno premalo urologov in zgolj en robotski sistem da Vinci za operacije raka prostate, ki mu kmalu poteče licenca. Za zmanjševanje čakalnih dob bi v Sloveniji potrebovali od 70 do 75 specialistov urologije, v sistemu pa jih trenutno deluje le od 45 do 50.

»V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je za razširitev mreže urologov in izboljšanje stanja na področju urologije, nujno potrebna ustanovitev samostojnega razširjenega strokovnega kolegija (RSK), ki ga je Ministrstvo za zdravje odobrilo v lanskem septembru, vendar še vedno ni realiziran. Trenutno tako v Sloveniji ni nobenega strokovnega telesa za področje urologije, ki je priznano s strani vlade, in bi odločalo o urološki dejavnosti, mreži urologov v Sloveniji, uvedbi novih metod ter financiranju diagnostičnih in terapevtskih postopkov,« opozarja asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med., predsednik Združenja urologov Slovenije iz UKC Maribor.

Asist. Bojan Štrus, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za urologijo, UKC Ljubljana poudarja: »Soočamo se z izrazito dolgimi čakalnimi dobami, v primeru karcinoma prostate ta znaša približno leto dni. Kljub staranju prebivalstva in boljše diagnostike, pa naše kapacitete žal že deset let ostajajo iste. Soočamo se tudi s pomanjkanjem operativnih prostorov, še posebej v dopoldanskem času, in strokovnega kadra, zato tudi z dodatnim delom in izvajanjem rednega operativnega programa ob sobotah, ne uspemo zmanjšati čakalnih vrst,« in dodaja: »Rešitev bi bila zagotovo ustanovitev še enega kliničnega oddelka za urologijo na drugi lokaciji.«

Robotski sistem da Vinci še vedno le v Splošni bolnišnici Celje

»Robotsko asistirana radikalna prostatektomija je odstranitev celotne rakasto spremenjene prostate. Opravi se jo s pomočjo robotskega sistema da Vinci, ki omogoča izvedbo posega skozi nekaj majhnih rezov. Ker robot omogoča bolj natančno preparacijo tkiv, bolniki hitreje okrevajo, hitrejša pa je tudi povrnitev sposobnosti zadrževanja urina in erektilne funkcije. Teh prednosti ni mogoče zagotoviti vsakemu bolniku, saj je izvedba posega odvisna od bolnika, stanja bolezni in izkušenosti operaterja,« poudarja Sandi Poteko, dr. med., spec. urologije, predstojnik Oddelka za urologijo iz Splošne bolnišnice Celje in do nedavnega tudi predsednik Združenja urologov Slovenije.

Splošna bolnišnica Celje je robotski sistem da Vinci v vrednosti 1,7 milijona evrov z vključenim DDV nabavila aprila 2010. Od takrat do konca leta 2016 je bilo s sistemom da Vinci opravljenih 1.451 operacij.

»Jeseni 2016 smo bili s strani ekskluzivnega zastopnika za robotski sistem da Vinci obveščeni, da bodo, skladno s pogodbo, zagotavljali vzdrževanje sistema in dobavo potrošnega materiala do konca leta 2017. Posledično to pomeni potrebo po nabavi novega sistema v vrednosti preko 2 milijona evrov, ki pa jih Splošna bolnišnica Celje nikakor ne more zagotoviti sama, na to pa smo opozorili tudi Ministrstvo za zdravje in ZZZS. S tem se nakazuje možnost, da Republika Slovenija izgubi vrhunsko tehnologijo, ki je nedvomno pomembno prispevala h kakovosti slovenskega zdravstva, nedvomno pa se bodo poslabšale tudi možnosti zdravljenja pri delu slovenske populacije, kjer je rak prostate najpogostejši rak,« dodaja asist. mag. Franc Vindišar, dr. med., strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje.

Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko

Mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije poudarja: »Urološki bolniki smo močno razočarani nad institucijami sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenih zavodov, ki bi se morali bolj resno lotiti obravnave uroloških bolnikov. Urološka problematika predstavlja veliko intimno stisko, ki močno posega v kvaliteto življenja posameznika in močno zmanjšuje kakovost vsakdanjega življenja,« in dodaja: »Društvo uroloških bolnikov je že pred več kot dvema letoma opozorilo na dolge čakalne vrste, ki v primeru raka prostate znašajo tudi do tristo dni, na potrebo po robotskih operacijah ter na pomanjkanje števila urologov, vendar se v tem času ni ustrezno ukrepalo. V tem času urološki bolniki niso bili nikoli uvrščeni na prioritetne sezname reševanja ali v posebej financirani prioritetni program Ministrstva za zdravje ali ZZZS.«

»Slovenijo je prehitela epidemiološka situacija. Prebivalstvo se je v zadnjih treh desetletjih postaralo hitreje, kot so to pričakovali načrtovalci zdravstva. Medtem ko se vsak teden ena od bolnišnic v Evropi na novo odloči za vpeljavo robotskega sistema, bomo mi ob koncu tega leta morda izgubili edini robotski sistem za operacijo raka prostate. Sedemnajst let po uvedbi te napredne tehnologije v Evropi pa se ZZZS pravda za ceno robotsko asistirane operacije z za enkrat edinim izvajalcem te tehnologije v Slovenije. Stroka predlaga, da se nemudoma poveča sistematizacija mest za urologe, povečajo operativne kapacitete, zgosti mrežo urologov in postavi urološko specialistično ambulanto na primerni nivo, podobno kot pri ginekologiji,« poudarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Definiranje virov financiranja za izobraževanje zdravnikov je naloga zakonodajalca

Slovensko zdravniško društvo je vodilna stanovska organizacija, ki skrbi za stalno podiplomsko izobraževanje slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Strokovno združenje in sekcije društva vsako leto organizirajo več kot dvesto domačih in mednarodnih strokovnih srečanj in s tem skrbijo za prenos znanja iz mednarodnega v slovenski prostor, za seznanjanje čim širšega kroga slovenskih medicinskih strokovnjakov z novostmi, s tem pa prispevajo k vzdrževanju visokega nivoja strokovne usposobljenosti zdravnikov. V Slovenskem zdravniškem društvu poudarjajo, da mora biti sponzoriranje izobraževanja zdravnikov in zobozdravnikov s strani farmacevtskih firm povsem transparentno, k temu pa bo pripomogel tudi prenovljen Pravilnik o financiranju stalnega izobraževanja in izpopolnjevanja članov SZD.

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL poudarja: »Izvajanje podiplomskega izobraževanja je zahteven proces, ki je povezan z velikimi stroški, kar je ena od največjih ovir pri izvedbi kakovostnih programov izobraževanja. Zdravnike in zobozdravnike zavezuje Zakon o zdravniški službi, ki določa, da se nenehno dodatno izobražujejo, kar je tudi pogoj za obnovo licence za opravljanje zdravniškega poklica. Delodajalci, ki so v prvi vrsti odgovorni, da zagotovijo stalno podiplomsko izobraževanje, le-to omogočijo omejenemu številu zaposlenih oziroma prispevajo le slabo tretjino potrebnih sredstev za predpisan in nujno potreben obseg podiplomskega izobraževanja,« in dodaja: »Zato je izobraževanje zdravnikov in zobozdravnikov v veliki meri odvisno od sponzorjev, ki so v glavnem farmacevtske firme. Pri tem pa obstaja možnost konflikta interesov, kajti zdravniki so tisti, ki izbirajo in predpisujejo izdelke oziroma zdravila farmacevtskih firm. Tako zdravniki delujejo v stalni navezi s farmacevtskimi firmami. Pri tem pa je pomembno, da sponzoriranje izobraževanja ni vezano na nikakršne protiusluge sponzorjem oziroma farmacevtskim firmam. Rešitev predstavlja formiranje fonda na regijskem ali državnem nivoju, kjer se bodo zbirala sredstva, ki jih podeljujejo sponzorji.«

V Slovenskem zdravniškem društvu poudarjajo, da mora biti sponzoriranje izobraževanja zdravnikov in zobozdravnikov s strani farmacevtskih firm povsem transparentno. Sponzor lahko poravna osnovne stroške izobraževanja, kot so potni stroški in namestitev v hotelu srednje kategorije (do 4-ih zvezdic), dopustna pa ni organizacija sestankov v eksotičnih krajih in luksuznih hotelih. V ospredju mora biti strokovni del srečanja, medtem, ko mora biti družabni del skromen in ne sme presegati ene tretjine časa, ki je namenjen srečanju.

»V skladu z normativi in pravilniki, ki so že pred leti veljali v drugih evropskih državah, smo se zavzeli za to, da udeleženec izobraževanja, ki ga sponzorira farmacevtska firma ne sme biti v neposrednem stiku s sponzorjem, temveč se pridobljena sredstva zbirajo na posebnem računu, s katerim razpolaga predstojnik določene ustanove in izbere koristnika sredstev oziroma udeleženca določenega izobraževanja,« poudarja prim. Matija Cevc, dr. med. iz Kliničnega oddelka za žilne bolezni, UKC Ljubljana in dodaja: »Nedopusten je tudi dogovor med koristnikom sponzoriranih sredstev in sponzorjem o morebitnih protiuslugah. V skladu z omenjenimi stališči smo pripravili Pravilnik o organizaciji strokovnih srečanj in Pravilnik o izobraževanju s sponzorstvom farmacevtskih firm. Omenjena pravilnika smo dali v presojo tudi Protikorupcijski komisiji, ki je ugotovila, da sta Pravilnika ustrezna, ravnanje v skladu z določili omenjenih pravilnikov pa izključuje konflikt interesov. Od takrat v Slovenskem zdravniškem društvu izvajamo izobraževanje naših članov v skladu z omenjenimi normativi in pravilniki. Hkrati pa obsojamo vsakršne dogovore o morebitnih protiuslugah, ki naj bi jih koristniki sponzoriranih sredstev sklepali s sponzorji.«

V Splošni bolnišnici Celje sprejeli interne ukrepe za zmanjšanje koruptivnih tveganj

»V Splošni bolnišnici Celje smo v skladu z Zakonom o integriteti sprejeli interne ukrepe za zmanjšanje koruptivnih tveganj, marca 2014 pa sprejeli tudi Pravilnik o ustanovitvi, organizaciji in poslovanju donatorskega sklada za izobraževanje Splošne bolnišnice Celje. Njegov osnovni namen je združevanje finančnih sredstev za financiranje strokovnega izobraževanja vseh zaposlenih delavcev, deluje pa po načelu prostovoljnega finančnega prispevka. Operativno poslovanje sklada vodi Referat za izobraževanje, za sklepanje pogodb z donatorji pa je odgovorna Pravna služba. Predstojniki posameznih oddelkov pri pripravi letnega načrta oddelka opredelijo predvidena izobraževanja za tekoče leto. Seznam le-teh pa se posreduje skupaj s prošnjo za donacijska sredstva vsem našim dobaviteljem,« poudarja asist. mag. Franc Vindišar, dr. med., strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje in dodaja: »V Splošni bolnišnici Celje letno za izobraževanje zdravnikov specialistov namenjamo iz lastnih sredstev okoli 340 evrov, kar predstavlja okoli tretjino predvidenih sredstev, ostalo pa zagotovimo v okviru omenjenega sklada. Skrbimo tudi za strokovni razvoj mladih zdravnikov, saj zagotavljamo dodatna sredstva tudi za specializante, za katere je sicer letno, za namen izobraževanja, predvidenih 449 evrov.«

Zakonodajalec mora definirati vire financiranja za kontinuirano izobraževanje zdravnikov

»Zdravniki smo prisiljeni zbirati “kreditne točke” za podaljševanje delovne licence. To od nas zahteva zakonodajalec, ni pa opredeljeno, iz katerega vira. Zdravniki smo se znašli v sivi coni nejasno definiranih virov financiranja kontinuiranega izobraževanja, pogosto osumljeni koruptivnih postopkov. Javni zavodi ustanavljajo sklade za izobraževanje, da bi ohranili transparentnost, pri tem pa niso vedno uspešni. Zdravniki smo obsojeni na podporo industrije, ki nas mora seznanjati z novostmi v razvoju novih metod diagnosticiranja in zdravljenja. Z novim pravilnikom pa bo Slovensko zdravniško društvo sledilo zahtevam zakonodajalca,« poudarja prof. dr. Radko Komadina,dr. med. iz Splošne bolnišnice Celje, predsednik Slovenskega zdravniškega društva in dodaja: »Zakonodajalec mora sedaj, ko se pripravlja prenovljena zakonodaja na področju zdravstva, obvezno predvideti tudi delež, ki bo namenjen obveznemu kontinuiranem izobraževanju zdravnikov.«

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., spec. interne medicine, predstojnik katedre za interno medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani in dosedanji predsednik Slovenskega zdravniškega društva poudarja: »Poslanstvo Slovenskega zdravniškega društva, ki je najstarejša strokovna organizacija medicinskega poklica, je bilo ves čas namenjeno vzdrževanju visoke ravni kakovostnega delovanja slovenskih zdravnikov. Poleg tega je društvo ves čas izpostavljalo pomen moralno-etičnih načel pri zagotavljanju zdravstvenega varstva. Upam si trditi, da je društvo tudi v zadnjih letih sledilo tem temeljnim principom in se borilo za strokovnost in etično brezhibnost našega delovanja. Prepričan sem, da bo tako delovalo tudi pod novim vodstvom.«

Slovensko zdravniško društvo bo odslej delovalo pod vodstvom prof. dr. Radka Komadine, dr. med., spec. splošne in travmatološke kirurgije iz Splošne bolnišnice Celje, ki je do sedaj opravljal funkcijo generalnega sekretarja Slovenskega zdravniškega društva. »Iskreno sem vesel za izkazano zaupanje, hkrati pa se zavedam velike odgovornosti, ki jo prinaša vodenje Slovenskega zdravniškega društva. Tudi v prihodnje si bomo v društvu seveda prizadevali za strokovno delovanje, obravnavanje aktualne problematike na področju medicinske stroke in mednarodno povezovanje. Želim si, da društvo tudi v prihodnje ostaja osrednja in od drugih zdravniških organizacij neodvisna izobraževalna organizacija ter ločena od aktualne politike,« je ob izvolitvi povedal prof. dr. Komadina.

V okviru Slovenskega zdravniškega društva pričela delovati Medicinska akademija SZD

»Ustanovitev Medicinske akademije Slovenskega zdravniškega društva je bil nujen in potreben korak za strokovno obravnavo in odziv na aktualne teme z medicinskega področja. Medicinske akademije, ki delujejo v okviru medicinskih združenj, so v tujini nekaj običajnega, zato je bil čas, da jo ustanovimo tudi v Sloveniji. V njen strokovni in etični vrh bodo strokovnjaki izbrani na podlagi dolgoletnih izkušenj v medicinski stroki ter mednarodne odličnosti in uspehov,« poudarja prof. Komadina.

V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjajo na pomen nalezljivih bolezni, ki danes še vedno predstavljajo enega izmed najpogostejših vzrokov obolevnosti in umrljivosti. O izzivih pri obvladovanju nalezljivih bolezni, med katere sodijo tudi obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb, naraščajoča odpornost proti antibiotikom ter nalezljive bolezni v času migranstke problematike, bodo strokovnjaki spregovorili v okviru XIV. kongresa Slovenskega zdravniškega društva.

Enega od velikih izzivov na področju obvladovanja nalezljivih bolezni predstavlja nenehno hitro genetsko spreminjanje mikroorganizmov, kar omogoča nepredvidljivo porajanje novih, bolj patogenih bakterij in virusov, kot je na primer virus Zika, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila za grožnjo javnemu zdravju po svetu. Prof. dr. Srečko Koren, dr. med. iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, poudarja: »Ravno slovenski strokovnjaki so med prvimi v svetu dokazali povezavo virusa Zika s hudimi okvarami možganov ploda, do katerih lahko pride po okužbi nosečnic z virusom Zika, kar je seveda mednarodno odmeven dosežek,« in dodaja: »Med izzive, s katerimi se soočamo danes na področju obvladovanja nalezljivih bolezni, sodi tudi vedno večje število starejših ljudi, ki pospešeno izgubljajo zaščito pred nalezljivimi boleznimi, proti katerim so se cepili v otroštvu. Problem predstavlja tudi naraščajoče število okužb imunsko pomanjkljivih oseb, kot so na primer bolniki z aidsom. Vedno boljša zdravila bistveno izboljšujejo prognozo te hude nalezljive bolezni, a se zaradi tega izgublja strah pred aidsom in opuščajo mere za preprečevanje prenosa virusa HIV, kar vodi v povečevanje števila novih primerov. V stalnem porastu pa so tudi bolnišnične okužbe, predvsem zaradi razširjenosti večkratno odpornih bakterij v bolnišnicah, kjer je tudi vedno večje število starejših, imunsko oslabelih in intenzivno zdravljenih bolnikov.”

Naraščajoča odpornost proti antibiotikom danes še vedno eden od največjih izzivov

“Eden od največjih izzivov pri obvladovanju nalezljivih bolezni je zagotovo naraščajoča odpornost proti antibiotikom, ki grozi, da bomo v bližnji prihodnosti ostali brez učinkovitih zdravil za nalezljive bolezni, ki jih povzročajo bakterije, odporne proti skoraj vsem danes znanim antibiotikom. Da bi se izognili najbolj črnemu scenariju, je nujno racionalizirati in zmanjšati uporabo antibiotikov, tako v medicini kot živinoreji, pri čemer je treba povedati, da danes v svetovnem merilu še vedno umre več bolnikov z nalezljivimi boleznimi zaradi pomanjkanja in ne presežka antibiotikov,” opozarja prof. Koren.

O problemu odpornosti proti antibiotikom sicer poročajo iz vsega sveta. Po nekaterih ocenah naj bi že zdaj samo v Evropi in ZDA zaradi okužb z VOB vsako leto umrlo vsaj 50.000 bolnikov, pričakuje pa se, da se bo ta številka v svetovnem merilu do leta 2050 povečala na več milijonov smrti letno. »Do vnosa in kopičenja genov za odpornost ne prihaja samo pri bakterijah, ki jih najdemo pri ljudeh, ampak tudi pri živalih in v okolju. V zadnjih letih se uporablja koncept »eno zdravje«, pri katerem se poudarja medsebojno povezanost človeka, živali in okolja. Sprejeta so številna priporočila za ukrepe na nivoju Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske unije – med drugim poskušajo spodbujati razvoj novih antibiotikov s strani farmacevtske industrije ter zmanjševati uporabo antibiotikov pri pridelavi hrane in selekcijski antibiotični pritisk v okolju. Ne glede na to, ali do vnosa odpornih bakterij pride iz človeškega, živalskega ali okoljskega vira, se odporne bakterije v bolnišnicah lahko razširijo,« opozarja doc. dr. Mateja Pirš, dr. med., spec. klinične mikrobiologije iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo in dodaja: “Pojava odpornosti bakterij proti antibiotikom ne moremo preprečiti, lahko pa upočasnimo porast in širjenje odpornosti z globalnimi ukrepi na mnogih področjih. V zdravstvu moramo skrbeti za smotrno uporabo antibiotikov v domačem okolju in bolnišnicah, da bomo lahko čim dlje uporabljali antibiotike, ki jih že imamo na voljo ter z dobro bolnišnično higieno preprečevati okužbe in širjenje večkratno odpornih bakterij.«

Mednarodne migracije so postale eden izmed najbolj perečih izzivov sodobnega sveta

Tudi Slovenija, tako kot velik del Evrope, se je nedavno soočila s prehodom migrantov na njihovi poti do države, v kateri zaprosijo za azil. Samo v letu 2015 je v Evropo migriralo skoraj milijon oseb, večinoma iz Sirije, Afganistana in Iraka, pa tudi iz Pakistana, Irana in severnoafriških držav. Slovenijo je prečkalo skoraj pol milijona migrantov. “V Sloveniji nalezljive bolezni pri migrantih niso predstavljale večjega tveganja za naše prebivalce. So pa bile kapacitete za migrante, ki so bile vzpostavljene v izjemnih okoliščinah, občasno preobremenjene, kar je pomenilo nevarnost za razširjenje okužb med migranti, kot tudi na osebe, ki so prihajale z njimi v stik,” poudarja prim. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. med, spec. epidem., predstojnica Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in dodaja: »Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da so najpogostejše zdravstvene težave med migranti poškodbe, podhladitev, opekline, srčno-žilni zapleti, težave v povezavi z nosečnostjo in porodom, sladkorna bolezen in povišan krvni tlak. Otroci so še posebej dovzetni za respiratorne okužbe in driske, povezane s slabimi življenjskimi pogoji in slabimi higienskimi razmerami, ki lahko vodijo tudi do kožnih infekcij. Migranti lahko zbolijo za črevesnimi nalezljivimi boleznimi, ki so predvsem posledica neugodnih okoliščin, kot so pomanjkanje pitne vode, neustrezne higienske razmere. Med njimi se lahko zaradi prenatrpanosti in neugodnih klimatskih razmer pojavljajo akutne okužbe dihal, v zimskem času tudi gripa. Razseljene osebe so še posebej občutljive za pojav nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, zato premiki prebivalstva lahko ogrožajo svetovna prizadevanja za izkoreninjenje teh bolezni, kljub zelo učinkovitim cepivom.«