Ljubljana, 17. julij 2018 – Slovensko zdravniško društvo tako kot ostale zdravniške organizacije opozarja na neustrezno reševanje problematike otroške srčne kirurgije v Sloveniji in ostale ukrepe v zdravstvu, ki vodijo v razvrednotenje dela slovenskih zdravnikov in povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu.

V Slovenskem zdravniškem društvu spremljamo dogajanje v povezavi z ustanovitvijo Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni in ukrepe glede reševanja kadrovskih izzivov. Dejstvo, da bodo tuji zdravniki, ki v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi odhodov domačih strokovnjakov, za svoje delo dobili neprimerno višje plačilo od domačih specialistov, je popolnoma nesprejemljivo. Slovenski zdravniki tudi ne morejo opravljati vloge prevajalcev, saj takšno delo vodi v napake, ki lahko ogrozijo zdravje pacientov. Rešitve, ki jih sprejema vlada, so zgolj hitri poskusi reševanja nastalega stanja na področju otroške srčne kirurgije, na katerega stroka opozarjala že dalj časa. Posledice takšnih ukrepov bodo povečevanje nezadovoljstva zaposlenih v zdravstvu in množično odhajanje mladih zdravnikov v tujino, specialistov, ki jih zdravstveni sistem še kako potrebuje. Težave pri vzpostavitvi delovanja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni pa so sedaj tudi v praksi pokazale na nesmiselne rešitve novo sprejetega Zakona o zdravstveni dejavnosti, na katere smo zadnje leto opozarjale vse zdravstvene organizacije.

»Sedanji ukrepi vlade vodijo v poniževalno razvrednotenje zdravniškega dela. Zadnje poteze zdravstvene politike panično mašijo razpoke, na katere smo opozarjali že v času sprejetja noveliranih zdravstvenih zakonov in predvideli, da vodijo v rušenje zdravstvenega sistema. V Slovenskem zdravniškem društvu opozarjamo, da je takoj potrebno izboljšati pogoje za delo slovenskih zdravnikov. Ob sedanjih razmerah nosilci zdravstvene dejavnosti vsekakor ne moremo več zagotavljati strokovno varnega dela,« opozarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Na Forumu Koordinacije zdravniških organizacij, ki je danes potekal v Domus Medica, so zdravniške organizacije – Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), Slovensko zdravniško društvo (SZD), FIDES – sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZ) – izpostavile akutne probleme našega zdravstvenega sistema z vidika zdravnikov, opozorile na problematiko zdravstvene reforme, ki je prinesla vrsto negativnih posledic, med njimi daljše čakalne dobe, ki spodbujajo nasilje nad zdravniki, ter zahtevale ukrepanje za izboljšanje zdravstvenega sistema in več vlaganja v dotrajano zdravstveno infrastrukturo. Najtežje bolni bolniki se namreč zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija). Ponovno je bilo slišati tudi poziv k ukinitvi koncesij in postavitvi jasnih pravil za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, kar je temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro.

Zdravniki bi morali imeti odločilno vlogo pri pripravi ključnih zakonskih sprememb

O izgubljeni priložnosti za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu in izrivanju zdravnikov in zobozdravnikov iz odločevalskih procesov je spregovorila dr. Zdenka Čebašek – Travnik, predsednica ZZS, ki je poudarila»Vsi zdravstveni sistemi, ki so usmerjeni v resnično skrb in kakovostno zdravljenje pacientov, pri uvajanju sprememb upoštevajo mnenja zdravnikov in zobozdravnikov. V Sloveniji imamo v Zakonu o zdravniški službi zapisano, da Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje pri pripravi zakonov, dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Izkušnje v mandatu zadnje vlade pa kažejo, da se je mnenje zdravnikov in Zdravniške zbornice Slovenije pri pripravi ključnih zakonskih sprememb ignoriralo ali se je pripravila zakonska sprememba v nasprotju s tem. Komu takšno ravnanje koristi, bomo videli kmalu: v podaljšanih čakalnih vrstah, v še večjem odhajanju mladih zdravnikov v tujino in ven iz javnega zdravstvenega sistema. Slednje tudi zaradi nedomišljenih in slabo delujočih rešitev »e-zdravja«, ki jemljejo zdravnikom in zobozdravnikom dragoceni čas, ki je že tako skopo odmerjen za posameznega pacienta.«

O vzpostavitvi odškodninskega sklada in uvedbi nekrivdnih odškodnin je Peter Renčel, pravnik na ZZS, izpostavil: »Zdravniška zbornica predlaga, da se z zakonom vzpostavi delovanje sklada, iz katerega bi se bolnikom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi temeljilo na tako imenovanem »no-fault« ali nekrivdnem načelu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca zdravstvenih storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem. Takšen sistem povračila škode za primere neugodnih izidov zdravljenja pozna več držav, v Evropi so to skandinavske države.«

Vlaganje v bolnišnično infrastrukturo popolnoma ustavljeno

»Čeprav je bila ena glavnih usmeritev vladne koalicije ohranjanje in razvijanje javnega zdravstva, je v času vlade prišlo do nadaljevanja razkrajanja in neorganizacije javnega zdravstva. Če zdravniki še vzdržujemo strokovni nivo, pa to ne drži za management zdravstvenih ustanov oziroma zavodov. Kot je nastala bančna luknja, je nastala tudi luknja v infrastrukturi in opremljenosti bolnišnic. V zadnjih dvajsetih letih se je popolnoma ustavilo vlaganje v bolnišnično infrastrukturo. Po dolgih mukah so se gradili objekti in prenavljali oddelki le, če je to zahtevala civilna iniciativa in so bili deležni medijske pozornosti (hematologija, onkologija, pediatrija) ali pa so zagotovljena evropska sredstva (urgentni centri, kjer pa ni bilo načrtovanih potrebnih kadrov). Vlada, stranke in pooblaščenec za bolnikove pravice se ukvarjajo le s čakalnimi dobami, ki jih želijo skrajševati in se ob tem ne zavedajo, da v bolnišnicah enostavno ni dovolj prostora za vse bolnike, ki jih želijo operirati in pregledati. Ukvarjali so se že s problematiko prenapolnjenosti zaporov, nihče pa ni pogledal v bolnišnice in v kakšnih pogojih se zdravijo bolniki oziroma delajo zdravstveni delavci. V zdravstvenih ustanovah ni več možno zagotoviti izolacije za bolnike, ki imajo okužbe. Najtežje bolni bolniki se zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija),« je o odsotnost vizije na področju zdravstvene infrastrukture v pisni izjavi poudarila doc. dr. Maja Šoštarič, predsednica Glavnega strokovnega sveta SZD. Dodala je še»Vlada je zmogla le omejevati delo zdravnikov tako v javnih kot v zasebnih zavodih in nima načrta, kako prekiniti nadaljnje propadanje zdravstva ter preusmeriti denar iz neracionalne porabe za zdravljenje bolnikov.«

O dehumanizirani obravnavi bolnikov, temni plati e-medicine in krizi vrednot je spregovoril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva»Na Ministrstvu za zdravje se niso zavedali posledic, ki jih prinaša uvedba elektronskega sistema v zdravstvo. Zdravniki se na spremembo sistema nismo imeli možnosti pripraviti, posledično pa se podaljšuje čas obravnave posameznega pacienta. Elektronski sistem s seboj prinaša tudi krizo vrednot. Obravnava pacientov je postala neosebna in mehanska. Zdravniki smo se primorani ukvarjati z elektronskim sistemom ter vse večjim številom kompleksnih elektronskih podatkov, pri tem pa nam zmanjkuje čas za bolnike in oseben pristop, ki ga ti potrebujejo.«

Izpostavil je tudi novelirano zdravstveno zakonodajo, ki ji Slovensko zdravniško društvo nasprotuje: »Posodabljanje zdravstvenega sistema s hitropoteznimi povrhnjimi, oblikovnimi potezami v obliki petih noveliranih zakonov s področja zdravstva se odhajajoči ministrici ni posrečilo. Strokovni parlament in Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva sta že jeseni 2017 napovedala, da nedomišljene in na hitro sprejete zakonske spremembe v resnici vodijo v drugo smer od zaželene. In sicer v zmanjševanje dostopnosti, strokovne varnosti in strokovne kakovosti, verjetno pa so tudi v nasprotju z evropsko zakonodajo in slovensko ustavo. Zakon o pacientovih pravicah trenutno vodi v možnost strokovnih napak in bolniku v resnici ni prijazen, nosilce zdravstvene dejavnosti pa postavlja v težak položaj ponavljajočih se konfliktov z nezadovoljnimi bolniki.«

Nagrajevanje zdravnikov in nujna vzpostavitev standardov in normativov

O sodobnem plačnem sistemu in nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov iz naslova kvantitete in/ali kvalitete je Konrad Kuštrin, predsednik sindikata FIDES, izpostavil: »Po desetih letih od uvedbe enotnega plačnega sistema, t.i. samoupravnega sporazuma o plačah, v katerem ni pomembno to, koliko in kako posameznik dela, politika očitno še ni doumela, da je treba nagrajevanje zaposlenih korenito spremeniti, če želimo slediti sodobnim evropskim praksam in v državi obdržati sposoben kader. Do sedaj je bila naloga vladajočih politik predvsem to, kako ta sistem, ki je bil s parcialnimi dogovori s posameznimi poklicnimi skupinami načet že pred časom, za vsako ceno ohraniti pod pretvezo zagotavljanja socialnega miru. Dogodki pred odstopom aktualne vlade dovolj zgovorno pritrjujejo ničkolikokrat izraženim stališčem FIDES-a, da je ta plačni sistem anomaličen in kot tak vir splošnega nezadovoljstva vseh, zaposlenih, delodajalcev in zaradi neučinkovitosti ne nazadnje tudi uporabnikov storitev.«

Opozoril je še: »Ker so standardi in normativi predpogoj za merjenje učinkovitosti posameznikovega dela, je zdravniška stroka že leta 2011 izdala Modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. Ob napovedi stavke so standardi in normativi za delo zdravnikov in zobozdravnikov v letu 2017 postali pravica in dolžnost zdravnika/zobozdravnika, zapisana v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS. FIDES je že konec leta 2015 vladi ponudil celovit predlog nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, katere uveljavitev pa terja tudi zakonske spremembe, ki jih vlada v odstopu očitno ni bila sposobna realizirati, zato pričakujemo, da se bo nova vlada z vso resnostjo in odgovornostjo čim prej lotila tega vprašanja.«

Bojan Popovič, pravni svetovalec FIDES-a, pa je o standardih in normativih za delo zdravnikov in zobozdravnikov ter o zdravstveni reformi kot predpogoju za uveljavitev standardov in normativov, ki bi prinesli boljšo zdravstveno oskrbo pacientov v praksi, povedal: »Slovenski zdravstveni kazalci niso v evropskem merilu pravzaprav nič tako posebnega, da bi nam kdorkoli zavidal. Imamo nekaj dobrih rezultatov, kot na primer nizko umrljivost dojenčkov in otrok v prvem starostnem obdobju, a obstajajo mnogi kazalci, kjer nismo tako dobri, kot na primer stanje na področju alkoholizma, debelosti, preživetja po miokardnem infarktu, na področju raka, opitosti pri mladostnikih itd. Imamo slabo stanje na področju števila invalidskih upokojitev. Uspeli smo doseči evropsko povprečje glede pričakovane življenjske dobe, še vedno pa šepamo pri pričakovanem številu let zdravega življenja. Res je, da so čakalne dobe prisotne v skoraj vseh javnih zdravstvenih sistemih, vendar bomo težko našli evropsko državo, kjer bi to področje tako zelo ušlo nadzoru. Imamo absurdno visoko stopnjo bolniških odsotnosti zaradi čakanja na operacije. O bistvu težav slovenskega zdravstva pa najbolje priča podatek, da smo močno nadpovprečni med OECD-državami po številu mamografij, a podpovprečni pri preživetju raka dojke: imamo nadpovprečno dostopno diagnostiko in podpovprečno korist od nje.«

Povedal je še: »Zanimivo je predvsem to, da nismo bolj bolni kot v preteklosti in da se ne financira manj programov kot v preteklosti, zato je težko razumeti, zakaj vsakokratna politika meni, da je v prvi vrsti treba povečati količine zdravstvenih storitev. Zelena knjiga, ki je še vedno podlaga za obračunski model, izvira izpred skoraj 40 let, iz časov, ko je še nekako veljalo, da sta boljša razvitost javne zdravstvene mreže in dostopnost čim večjega števila zdravstvenih storitev glavna predpogoja za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.

Današnje mednarodne analize pa kažejo, da zdravje prebivalstva predvsem močno korelira z BDP. Visok vpliv ima tudi količina sredstev za zdravstvo, vendar precej blizu sledita izobrazba in dohodek prebivalstva. To se lepo kaže tudi v Sloveniji: razvitejši zahodni del nima boljšega ali bolje financiranega zdravstva, pa ima kljub temu boljše zdravstvene kazalce. Dandanes v Evropi ni več problem v tem, da bi imeli premalo bolnišnic ali da bi imeli prebivalci predaleč do zdravnika ali da si ga finančno ne bi mogli privoščiti. Problem je, da ta, načeloma dobro dostopen javni zdravstveni sistem, pacientom ne ponuja na optimalen način tistega, kar je za ohranitev zdravih let življenja in zmanjšanje obolevnosti ključno: pacienti relativno lahko pridejo do storitve, vendar z njo ne rešijo problema, ki ga imajo.

Če zdravnika na primarni ravni silimo, da vpiše 2000 pacientov in več, bo pacient izbranega zdravnika formalno sicer imel, vendar ta ne bo imel nikoli dovolj časa, da prisluhne njegovemu problemu. Raje ga bo praktično neobdelanega poslal k specialistu sekundarne ravni, ki ga sistem spet sili, da sprejme po 50 ambulantnih pacientov in se nobenemu prav ne posveti. Z vidika števila storitev je sistem produktiven: pacientu ponuja dva specialista in dva tima, od katerih pa nobeden nima časa, da bi problem zares poskušal rešiti. Zato imamo težave s ponovnimi obiski na vseh ravneh: nerešena težava pomeni, da se pacient neprestano vrača v zdravstveni sistem z isto težavo; sistem producira čedalje več storitev, a z vidika rešitve pacientove težave ostaja neučinkovit. Modra knjiga standardov in normativov logiko delovanja javnega zdravstva postavlja na glavo: delno sicer res zahteva več zdravnikov, zlasti na primarni ravni, vendar v prvi vrsti meri na to, da bi bila pot pacienta do prave storitve čim krajša in čim hitrejša.«

Potrebno je ukiniti koncesije in ohraniti zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti

»Ljudje ne maramo omejenih možnosti. Pravica do izbire in možnost, da lahko izberemo, je v monopolnem sistemu omejena. Imamo le eno možnost za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država s sprejeto zakonodajo daje privilegij javnemu zdravstvu in pri tem kot javno misli le javne zavode. To za naše paciente, okoli katerih bi se svet moral vrteti, ni dobro. Zasebni zdravniki in zobozdravniki smo najpreglednejši del slovenskega zdravstva. Pri nas ni korupcije, sami poskrbimo za prostore in opremo ter smo najbolj nadzorovani del zdravstva. Predvsem pa vemo, da smo v službi zaradi pacientov in ti pri obravnavi to praviloma občutijo. Ukinitev koncesij in jasna pravila za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti so temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro. In pacienti si to zaslužimo!« je potrebo po ukinitvi koncesije in ohranitvi zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti izpostavil Igor Dovnik, predsednik SZZZZS.

Bolnikom so poleg alopatske oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi alternativni pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Do nedavnega so se z zdravilstvom ukvarjali le redki posamezniki, ki niso imeli usmerjene medicinske izobrazbe, v zadnjem času pa se z zdravilstvom ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. Še nedolgo nazaj je bilo ukvarjanje z zdravilstvom zdravnikom prepovedano, v zadnjem času pa so se stališča zakonodajalcev spremenila do te mere, da je ukvarjanje zdravnika z zdravilskimi metodami povsem dopustno. Zdravniki, ki delujemo v okviru Slovenske medicinske akademije in Slovenskega zdravniškega društva, temu odločno nasprotujemo. Tudi pri nas medicina in zdravilstvo zahtevata jasno opredelitev, predvsem pa je potrebno vzpostaviti strog nadzor nad izvajanjem zdravilstva, kot so to naredili v nekaterih zahodnoevropskih državah.

Medicina in zdravilstvo sta dve popolnoma različni metodi. Zdravnik pri svojem delu uporablja metode, ki so preiskušene in podprte z znanstvenimi dokazi. Zdravstvena dejavnost zahteva dolgotrajno in obsežno izobraževanje ter sprotno preverjanje učinkov zdravljenja, medtem ko se zdravilci ravnajo po občutku in brez znanstvenih podlag o upravičenosti in učinkovitosti njihovega ravnanja. Na voljo tudi ni nadzorovanih in kontroliranih raziskav, ki bi nedvoumno potrdile dolgoročno učinkovitost zdravilskih postopkov. Zato sta vloga zdravnika in zdravilca nezdružljivi.

Šibka točka zdravilstva je tudi pomanjkljiv nadzor nad izvajanjem te dejavnosti, zato je zdravilec lahko vsakdo, ki se za to odloči. Seveda pa to ne opravičuje zahteve, da naj bi se z zdravilstvom ukvarjali zdravniki, razen morda le v redkih primerih, ko za neko metodo obstajajo vsaj preliminarni dokazi o njeni učinkovitosti.

prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije

prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva

Slovensko zdravniško društvo opozarja, da je bilo delo skupine na Ministrstvu za zdravje, namenjeno pripravi zakonskih sprememb na področju zdravilskih metod zdravljenja, v nasprotju s stališči Glavnega strokovnega sveta SZD. Zakon predvideva, da bi naj zdravilske metode vključile v zdravniško prakso. V društvu poudarjamo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična. Z njihovo uporabo bi lahko zdravnik, kljub poznavanju učinka placeba, zavajal bolnika. Nasprotujemo, da bi zakonodajalec zdravilske metode priključil zdravniškemu poklicu.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire. Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom po pravilih medicinske znanosti in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi z metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma Glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je zdravniku za zdravljenje svojega bolnika uporabljati metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.

Urgentne centre se zlorablja za čim hitrejši dostop do specialističnega izvida

V okviru dvanajstih slovenskih bolnišnic trenutno deluje deset urgentnih centrov, ki se soočajo s pomanjkljivo opremljenimi prostori, preobremenjenostjo in premajhnim številom strokovnega osebja. Kljub opozarjanju strokovnjakov, danes še vedno veliko število posameznikov izkorišča storitve urgentnih centrov za obravnave, ki niso nujne, z namenom hitrejšega dostopa do zdravstvenih storitev. S tem pa otežuje delo specialistov urgentne medicine, ki jih je v Sloveniji občutno premalo.

Dr. Roman Košir, predstojnik urgentnega centra UKC Maribor poudarja: »Na državnem nivoju bo potrebno poenotit delo v urgentnih centrih, do konca bo potrebno zgraditi tudi informacijski sistem. Največji problem pa predstavlja kadrovska zasedba. Potrebujemo od 200 do 300 specialistov urgentne medicine, ki so nosilci zdravstvene dejavnosti, da bomo zapolnili kadrovske vrzeli. Trenutno pospešeno izobražujemo specialiste, bomo pa pri reševanju problematike potrebovali tudi podporo države.«

»Pravkar so bili odprti novi prostori internistične in nujne prve pomoči UKC Ljubljana. Sedaj pa pregledujemo in usklajujemo načrte za izgradnjo urgentnega kirurškega bloka. Verjamemo obljubam, da bodo sredstva zagotovljena in upam, da bomo v novem kirurškem centru UKC Ljubljana z delom priželi že leta 2020,« poudarja doc. dr. Anže Kristan, dr. med., vodja urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana in dodaja: »Urgentni centri so se ponekod zgodili prezgodaj, ker je gradnja stavbe hitrejša kot je sprememba sistema, miselnosti in kadrovske zasedbe.«

»Beležimo vsaj 640 000 obiskov dežurne službe na primarnem nivoju na leto. Pri čemer je kritično bolnih, ki obiščejo urgenco, le 5 odstotkov. Večina bolnikov, ki obiskujejo dežurno službo, se zaveda, da niso “kritično bolni”, a ne morejo oziroma nočejo počakati do obiska pri izbranem osebnem zdravniku. Tako velik obisk dežurnih služb jasno kaže na preslabo dostopnost do osebnih zdravnikov,« poudarja asist. Gregor Prosen, dr. med. iz ZD Maribor, predsednik sekcije za urgentno medicino SZD in dodaja: »Prebivalce Slovenije je potrebno informirati, da so urgentni centri in klic na številko 112 vstopna vrata za oskrbo kritično bolnih in poškodovanih. Torej so namenjeni tistim, ki lahko zaradi svojega stanja izgubijo življenje. Urgentni centri pa vsekakor niso poliklinike.«

»Stroka je dolžna sistem urgentnih centrov nadgrajevati in posodabljati. V prihodnje nas čaka še dograditev pediatričnih urgentnih centrov, ki trenutno delujeta samo v Ljubljani in Splošni bolnišnici Celje. Otroci potrebujejo potrebne prostore in posebno obravnavo. Žal ni vsem otrokom po Sloveniji omogočen takojšen dostop do pediatrične urgence, zato upam, da bomo kmalu sistem pediatrične urgence uspeli nadgraditi. Seveda pa bo za to morala imeti posluh tudi država,« opozarja prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Doc. dr. Tomaž Smrkolj, dr. med., predstojnik kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana dodaja: »Imamo veliko bolnikov in malo urologov, to se pozna tudi pri delu urgence in nujne medicinske pomoči s področja urologije. Sprašujemo se kako bodo obravnavani urološki bolniki, ko bomo imeli urgentni center v Ljubljani. Skrbi nas, da se bo zlorabljal za hiter dostop do specialističnega izvida.«

Stroka enotna glede podpore cepljenju

Cepljenje je varen in učinkovit javnozdravstveni ukrep, ki ga podpira celotna medicinska stroka. Vendar pa se v Sloveniji precepljenost proti otroškim nalezljivim boleznim zmanjšuje, kar je zaskrbljujoče, saj je delež precepljenosti pri nekaterih boleznih že padel po kritično mejo. Zato Slovenska medicinska akademija v četrtek, 22. junija, ob 15. uri v Domus Medica organizira posvet o cepljenju, na katerem bodo strokovnjaki razpravljali o možnih rešitvah, s katerimi bi povečali precepljenost in s tem preprečili večje izbruhe nalezljivih bolezni tudi pri nas.

»V Slovenski medicinski akademiji smo se odločili, da organiziramo posvet o cepljenju z namenom, da predstavimo strokovne podlage v prid cepljenju, psihosociološke in pravne vidike cepljenja. Cepljenje je namreč najbolj učinkovita metoda preprečevanja nalezljivih bolezni, ki je v razvitem svetu praktično izkoreninila nekatere smrtno nevarne nalezljive bolezni. Žal pa je v zadnjem obdobju prišlo tudi v Sloveniji na račun širjenja dezinformacij do upada precepljenosti otrok, ki je že na kritični meji. Ustvarjeni so pogoji za pojav epidemij bolezni, ki so lahko smrtno nevarne. Zato želimo splošni in delu strokovne javnosti nedvomno sporočiti, da je cepljenje temeljna metoda preprečevanja določenih nalezljivih bolezni in bi z ukinitvijo cepljenja nastala ogromna zdravstvena škoda, umrljivost prebivalstva pa bi se pomembno povečala,« poudarja prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predstojnik Katedre za interno medicino MF UL in predsednik Slovenske medicinske akademije.

»Nalezljive bolezni niso stvar preteklosti, niti niso omejene nanerazvite države. So eden od pomembnih vzrokov smrti otrok po vsem svetu. Pojavi ošpic, otroške paralize, nevarne bakterijske pljučnice in meningitisa ter nepopravljive posledice, ki jih te bolezni pustijo na zdravju, so nenehen opomin in slaba vest družbe. Zadnji dve stoletji sta prinesli izjemen razvoj na področju cepiv, zato pri nas danes mnogih nalezljivih bolezni skoraj ni več. A spomin bi moral ostati in nas opominjati, da se mnoge bolezni zlahka vrnejo, če jim bomo to pustili, saj je svet postal tako majhen, da je pojav nalezljive bolezni na enem koncu sveta lahko v trenutku grožnja za ves svet,« opozarja prim. izr. prof. dr. Alenka Kraigher, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, in dodaja: »Cepljenje je v prvi vrsti usmerjeno na prebivalstvo kot celoto in ne na posameznike, zato se učinki velikokrat odrazijo šele na prihodnjih generacijah, posamezniki, ki so »danes« vključeni v program cepljenja, pa zato lahko dobijo občutek, da je program nepotreben, jim predstavlja zgolj breme in nerazumno odpovedovanje. Napori, ki jih je treba vlagati v uresničevanje ciljev preventive in krepitev zaupanja v zdravnike, cepiva in sistem zahtevajo veliko mero vztrajnosti in vzdržljivosti, rezultat pa je mogoče doseči le, če se v tem povežejo stroke in obenem celotna družba.«

Cepljenje je pravica in privilegij otroka

»Pediatri na primarni ravni in zdravniki šolske medicine smo najštevilčnejši izvajalci cepljenja. V zadnjih desetih letih z zaskrbljenostjo spremljamo upadanje precepljenosti v Sloveniji pod kritično raven in na to glasno opozarjamo. Po Zakonu o nalezljivih boleznih je pri nas cepljenje proti določenim boleznim obvezno, vendar imamo v svojih ambulantah vedno več staršev in otrok, ki zavračajo cepljenje zaradi nezdravstvenih razlogov. Naša obsežna, dolgotrajna in večkratna strokovna in filozofska pojasnjevanja o pomenu cepljenja, vnovična vabljenja na cepljenje in prijavljanje necepljenih na zdravstveni inšpektorat ne doprinesejo bistveno k višji precepljenosti. Cepljenje je pravica in privilegij otroka in ne samo skrb in prisila pediatra in šolskega zdravnika, tako kot je kultura cepljenja javnozdravstveni interes države in njenih prebivalcev,« poudarja Mojca Ivankovič Kacjan, dr. med., spec. pediatrije iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru.

Pomembno je cepljenje v vseh življenjskih obdobjih

“V vseh življenjskih obdobjih je preventiva zelo pomembna, tako tudi cepljenje, ki prispeva k zmanjševanju obolevnosti in ohranjanju dobrega zdravja. Nacionalni program cepljenja otrok in mladostnikov je univerzalen, za vse otroke in mladostnike brezplačen in vključuje cepljenja proti enajstim nalezljivim boleznim. Za odrasle program predpisuje cepljenje proti tetanusu vsakih 10 let in priporoča številna cepljenja, posebej v primeru zdravstvenih ali epidemioloških indikacij. Za starejše so posebej priporočljiva cepljenja proti gripi, pnevmokoknim okužbam, pasavcu, pa tudi proti tetanusu in klopnemu meningoencefalitisu. Pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem je zelo pomembno vzdrževanje visoke precepljenosti otrok, pa tudi zvečanje precepljenosti v primeru priporočenih cepljenj za otroke, odrasle in starejše, kjer je precepljenost nizka,” dodaja dr. Marta Grgič Vitek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja.

Slovensko zdravniško društvo je v okviru posveta Združenja za homeopatijo, ki je danes potekal v Cankarjevem domu, predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. V društvu poudarjajo, da je presoja o tem ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke, ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična.

Bolnikom so poleg alopatske medicine oziroma uradne, zahodne medicine, na voljo tudi drugi pristopi k ugotavljanju, preprečevanju in zdravljenju bolezenskih težav. Pri tem so uporabniki takšnih metod popolnoma svobodni, prav pa je, da so ustrezno informirani in poučeni o vseh aspektih svoje izbire.

Vse metode, ki ne sodijo v sklop alopatske medicine, se imenujejo zdravilstvo in nimajo ničesar skupnega s šolsko medicino. Slovensko zdravniško društvo meni, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino oziroma njene metode, ki so sprejete s strokovnim konsenzom in dobro klinično prakso.

Zdravniški etični kodeks, ki je bil prenovljen leta 2016 in sprejet sočasno na skupščinah Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva, dovoljuje komplementarne metode zdravljenja, ki so zdravniku dovoljene le pod pogojem, da bolnika o njihovi učinkovitosti opozori. Hkrati pa je zdravnik ob uporabi takšnih komplementarnih metod bolnika dolžan zdraviti z osnovnimi metodami alopatske medicine. Kodeks zdravniku prepoveduje uporabo alternativne zdravilske metode.

Katera metoda je komplementarna oziroma alternativna, lahko z vidika šolske medicine presodi le stroka oziroma glavni strokovni svet, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Neetično je, da zdravnik pri zdravljenju svojega bolnika uporablja metode, za katere je šolska medicina na podlagi znanstvenih kriterijev in z dokazi podprtimi metodami ugotovila, da ne presegajo učinka placeba.